Stari prijatelj

Prejšnjo soboto sem se premetaval po kavču in z daljincem lovil športne prenose. Hkrati sem delal načrte za nedeljsko športanje. Seveda ob teve ekranu. Potem se mi je zazdelo, da sem pravzaprav navaden butelj. Novoletne zaobljube o tem, da gredo z jedilnika makaroni, kruh, riž in podobno in piva da se ne pritaknem čim dlje, še nisem prelomil. Kaj pa druga dimenzija popraznične diete? Ta, ki je preznojena, včasih z bolečimi mišicami. Pustil sem se ujeti v lenobo. Čisto, iskreno, skorajda popolno.

Namesto nedeljskega dopoldneva pred ekranom sem jo mahnil tja, kamor grem najraje: v hrib. Stopil sem gor v klanec. Kot nekoč odločno. In … Začel globoko dihati, kašljati, še vrteti se mi je nekaj hotelo. Popustil nisem! Gor do bajte pod Roblekom sem jih prehitel osem. Štirje so bili upokojeni pred slovensko osamosvojitvijo. Gospa v rdečem je bila iz časa, ko so po okoliških gmajnah še skakali partizani. Dva sta bila verižna kadilca, zraven pa pes, star in betežnih kosti. Zgoraj, pred planinsko bajto, sem iz predinfarktnega stanja potreboval okoli četrt ure, da sem se kolikor toliko spodobno lahko zravnal. Dve vitki dami mojih let, ki skrbita za svoje zdravje, sta zmajevali nad menoj. Kako nesrečen sem bil šele sam! Dol v dolino sem šel počasi in spoznal: potrebujem svojega starega prijatelja. Veliko ur sva preživela skupaj v dnevni sobi. Vedno me je molče vabil. Gibala sva se skupaj in vmes gledala na ekran. Enkrat filme, drugič šport.
Dol v kleti sem ga staknil. Zadaj za vrata sem ga pahnil lani v začetku jeseni. Pospremil sem ga gor do stanovanja in ga posadil poleg okna. Tam je bil najraje. Čas je, da začneva najino druženje kot nekoč. Preoblekel sem se, vžgal televizor, še prej na mizo poleg postavil liter vode. Začela sva. Čez eno šolsko uro je teklo od mene. Sam je bil še nekaj časa navdušen, kar vrtel in vrtel se je. Šel sem pod prho in se vrnil z nasmehom. Staro prijateljstvo se je obnovilo. Sredi dnevne sobe me bo spet, vsakič, ko bom stopil skozi vrata, čakal moj stari prijatelj. Spinning kolo. Ne tisto sobno, skorajda pony kolo. Čisto pravi spinner bicikel, moj najboljši športni prijatelj, ki ne popušča med vrtljaji. Priganja in ne dopušča izgovorov. Pomlad, če ne drugje, pa v moji glavi, se je že začela!