»Tudi Hribarjev Radio Ga-Ga sploh ni več smešen, saj vse, kar odlično naredi, izgubi sijaj«

Ko sem ves minuli teden poslušala in gledala šopirjenje in politično-sebično-kombinatoriko izvoljencev ljudstva pred kamerami, kako so pa prav oni in njihova stranka najboljši za blagostanje in rešitev Slovenije, priznam, da me je bilo spet sram, da živim v deželi, ki si je nadela ime Slovenija. 

Začela sem premišljevati, le kako smo ljudje, prebivalci, lahko tako zavozili in skozi desetletje v ospredje in na položaje spravili takšne skupine, ki odločajo v našem imenu in kot se zdi, jim je bolj malo mar za nas in veliko bolj za njih same. Res, običajni ljudje (lahko si rečemo tudi volivci) smo krivi, da imamo trenutno pri nas tako zavoženo vse v državi. Pogrnili smo na vseh področjih: tako na medosebnih odnosih, ki so prepojeni s sovraštvom in izključevanjem, spoštovanju različnega ali drugega – nekateri poslanci ne premorejo niti trohice spoštovanja do nikogar in ničesar, saj navsezadnje svoje iskrene volivce spoznajo le takrat, ko kaj potrebujejo. Če si človek vzame le trenutek časa in resnično posluša, kaj vsi ti izvoljenci ljudstva govorijo, potem hitro ugotovi, da jim resnično ne gre za nič drugega kot le za njihovo in izključno le njihovo rit.
Vem, ponavljam se, a vseeno menim, da je treba o tem govoriti vsak dan, večkrat na dan in potem lahko samo upamo, da se bo kdo od odločevalcev resnično streznil od pijanosti lastne samovšečnosti in začel tudi delovati v dobro ljudi, ne le da o tem vedno znova na dolgo in široko govori.


Tudi Hribarjev Radio Ga-Ga sploh ni več smešen, saj vse, kar odlično vsak petek dela s svojo ekipo, izgubi sijaj, ko jih tisti, ki jih sicer res odlično imitira s svojo ekipo, preprosto zasenčijo s svojimi nebulozami, ki jih vsakodnevno in tudi vsakonočno servirajo slovenskemu ljudstvu. Sploh pa je trenutno na družabnem omrežju toliko sovražnega govora, da ga niti sam papež Frančišek ne bi mogel prekiniti ali omejiti, četudi bi v to vpregel vso svojo moč in škofovske konference vsega sveta za poleg.
Se mi zdi, da je Slovenija nekoč že bila država, ki ji je bilo mar za drugačne, ki je skrbela za starejše in socialno ogrožene in navsezadnje res poskrbela, da bi običajni ljudje lahko živeli od svojega dela.

Danes, v letu 2020, pa smo na vseh teh področjih dosegli dno. Še več, če se le malce poglobimo v realno (ne)delovanje države, ki ji v ustavi piše tudi, da je pravična in socialna, smo že krepko padli v črno brezno. Tako globoko, da bomo spet potrebovali ogromno moči in potrpežljivosti, da se bomo sploh kdaj prebili vsaj nazaj na dno.
In zakaj tako razmišljam. Najboljši primer je povsem neurejena skrb za starejše. O skrbi za njih je pri nas toliko govorjenja, resnično narejenega pa skorajda nič.

In potem še slišim predsednika stranke SMC Zdravka Počivalška, ko pri še enih maratonskih pogajanjih za oblikovanje nove vlade v kamere kot papiga ponavlja, da so njihove prioritete: dolgotrajna oskrba starejših, upokojenci, zdravstvena skrb in zmanjševanje čakalnih dob … itd.


Ko je do pred kratkim vlada še delovala in ko je bil tudi sam del nje, pa to ni bila njegova prioriteta? In tega ni mogel začeti urejati, al' kaj? Takrat o tem ni bilo ne duha ne sluha. Če bi bila zelo nesramna, bi pomislila, da je imel pred dobrim mesecem še preveč dela s tem, da si je uredil morebitno novo službo, za vsak primer, če mu v politiki kdaj spodleti. Vse dokler ni bila sprejeta odločitev o državnem turističnem holdingu, isti Počivalšek ni kot mantre ponavljal, kako so prioritete njega in njegove stranke v prvi vrsti ureditev skrbi za starejše in na sploh večja skrb za socialno in zdravstveno oskrbo starejših in drugih pri nas. Lahko bi celo zlobno pomislila, da je že takrat vedel, da bo Šarec odstopil, in da bo kmalu potreboval rezervni načrt.

In spet bodo starejši talci. Še najraje, če bodo to tisti s slabim spominom ali demenco … Take imajo, se mi zdi, aktualni politični kruhoborci in stolčkoborci pač najraje. Ker hitro pozabijo, kar se je zgodilo pred nekaj urami, še posebno pa pred nekaj tedni in meseci.