NA KOŽO
Učni petek
Odpri galerijo
Za dobršen del slovenske mladeži včerajšnji petek ni bil običajen dan. Osnovnošolci so se preizkusili v nacionalnem preverjanju znanja, dijaki so pisali maturitetni esej. V mislih sem bil z njimi, smilili so se mi. Prvi, ker so nepotrebne žrtve nekega brezciljnega testiranja, drugi, ker jih večina sploh ne zna pisati. Ker jih tega nihče ni naučil. Pretežno pišejo stavke brez velikih začetnic in tekste brez stavkov. To priznavajo sami profesorji.
Drži, šola – kakršna koli že je – je nuja. Brez nje bi bili totalni bebci. Zdaj smo pač delni. Učenci in dijaki so žrtve nedodelanega izobraževalnega sistema in ambicioznih staršev. Pri katerih štejejo le ocene. In teh je vse več. Današnji devetošolec ima 14 številčno ocenjenih predmetov, osmošolec v nekdanji osemletki jih je imel vsega 8. Ker otroci ne zmorejo vsega, prenekateri učitelj pač zniža kriterij, marsikateri pa dodatno klecne pod pritiskom staršev, ki za svojega otroka zahtevajo štirice in petice. Trojka je komajda sprejemljiva, dvojka nezaslišana, cvek je pa itak sramota. Naj jih spomnim na Einsteina po imenu Albert. Šolniki so ga šteli med najslabše v matematiki, enkrat naj bi menda celo padel. Pa je vendar natuhtal kar dve teoriji relativnosti.
Delal in živel je v drugačnih šolah. Ne takih, kjer imajo osnovnošolci v devetih letih 452 ur glasbenega pouka in denimo 90 ur gospodinjstva. Ker je za življenje pod Alpami očitno odločilneje, iz katerega materiala so strune na kontrabasu, kot pa vedeti, koliko časa se kuhajo krompir in špageti.
Spomnim se ne tako davne švicarske izkušnje. Tudi tam varčujejo, kantonalne oblasti so denimo gimnaziji v Wetzikonu blizu Züricha izračunale, da mora izdatke skrčiti za 750.000 evrov. Pa so šolniki dijakom naročili, naj potrebno znanje iz matematike, nemščine, kemije, biologije, športa in dveh tujih jezikov osvajajo sami. Brez učiteljev, predavanj, učbenikov. Rezultat? Že v prvem poskusnem letu s tremi razredi je pouk brez učiteljev prinesel domala enak izplen, leto pozneje se je povprečje ocen še dvignilo. In celo verjamem, da tudi pri nas ne bi bilo dosti drugače. Ker bi velika večina mladih želela zafrustriranim prfoksom dokazati, kaj in koliko v resnici zmorejo. Pa še mladost bi si po potrebi odmerjali sami.
Drži, šola – kakršna koli že je – je nuja. Brez nje bi bili totalni bebci. Zdaj smo pač delni. Učenci in dijaki so žrtve nedodelanega izobraževalnega sistema in ambicioznih staršev. Pri katerih štejejo le ocene. In teh je vse več. Današnji devetošolec ima 14 številčno ocenjenih predmetov, osmošolec v nekdanji osemletki jih je imel vsega 8. Ker otroci ne zmorejo vsega, prenekateri učitelj pač zniža kriterij, marsikateri pa dodatno klecne pod pritiskom staršev, ki za svojega otroka zahtevajo štirice in petice. Trojka je komajda sprejemljiva, dvojka nezaslišana, cvek je pa itak sramota. Naj jih spomnim na Einsteina po imenu Albert. Šolniki so ga šteli med najslabše v matematiki, enkrat naj bi menda celo padel. Pa je vendar natuhtal kar dve teoriji relativnosti.
Delal in živel je v drugačnih šolah. Ne takih, kjer imajo osnovnošolci v devetih letih 452 ur glasbenega pouka in denimo 90 ur gospodinjstva. Ker je za življenje pod Alpami očitno odločilneje, iz katerega materiala so strune na kontrabasu, kot pa vedeti, koliko časa se kuhajo krompir in špageti.
Večina mladih bi zafrustriranim prfoksom želela dokazati, kaj in koliko v resnici zmorejo.
Spomnim se ne tako davne švicarske izkušnje. Tudi tam varčujejo, kantonalne oblasti so denimo gimnaziji v Wetzikonu blizu Züricha izračunale, da mora izdatke skrčiti za 750.000 evrov. Pa so šolniki dijakom naročili, naj potrebno znanje iz matematike, nemščine, kemije, biologije, športa in dveh tujih jezikov osvajajo sami. Brez učiteljev, predavanj, učbenikov. Rezultat? Že v prvem poskusnem letu s tremi razredi je pouk brez učiteljev prinesel domala enak izplen, leto pozneje se je povprečje ocen še dvignilo. In celo verjamem, da tudi pri nas ne bi bilo dosti drugače. Ker bi velika večina mladih želela zafrustriranim prfoksom dokazati, kaj in koliko v resnici zmorejo. Pa še mladost bi si po potrebi odmerjali sami.
