Kolumna Jerneja Suhadolnika: Olimpija kot Napoli
Olimpija si je zagotovila nov naslov slovenskega prvaka zgodovinsko hitro in zasluženo, ekspresno je bila znana tudi njena pot proti Uefinim tekmovanjem, prav tako so hipotetično znane nekatere njene ovire. V žrebu parov 1. kola kvalifikacij za ligo prvakov ji bodo delali družbo tudi Šahtar Soligorsk, Helsinki, Astana in Zrinjski, v morebitnem 2. kolu Molde in Dinamo Zagreb, v 3. kolu Young Boys in tako naprej. Morda bi se v Stožice vrnil celo Andraž Šporar, če bo njegov Panathinaikos presegel AEK v grškem prvenstvu in postal prvak. Vemo tudi, da bo Olimpija odprla evropsko sezono v tretjem julijskem tednu, ljubljansko moštvo pa bo zelo podobno današnjemu.
Če je v Sloveniji znano »vse«, že v sosednji Italiji ni znanega skoraj »nič«. Znan je le prvak, obenem pa nihče ne ve, kdo bo igral v ligi prvakov ob Napoliju. Za tri ali štiri prosta mesta je šest bolj ali manj izenačenih kandidatov (Lazio, Juventus, Inter, Atalanta, Milan in Roma). A, pozor, niti četrto mesto nikomur ne zagotavlja nastopa v paradnem tekmovanju Uefe, morda bo igral v ligi prvakov sedmi. Kombinacija izenačenosti v ligi in nepričakovane uspešnosti italijanskih klubov v evropskih pokalih je jamstvo za najbolj dramatičen finiš v 125-letni zgodovini serie A.
Naj kdo reče, da pri nas ne veljajo enake nogometne zakonitosti kot na tujem.
Tudi Fiorentina, ki ne more višje od 8. mesta, si lahko zagotovi nastop v Evropi. Prvič v zgodovini nogometa bomo namreč spremljali pet klubov s »škornja« v polfinalih pod dežnikom Uefe. To se ni zgodilo niti v sezoni 2002/03, ko so igrali v polfinalu LP Inter, Milan in Juventus, najbolj dolgočasen finale doslej pa je pripadel Milanu. Dvajset let pozneje bosta namreč Milan in Inter v odprla prvo polfinalno tekmo lige prvakov (sreda, 21.00), dan zatem bosta na svojih štadionih naskočila finale evropske lige Roma in Juventus, ob isti uri bo Fiorentina v Toskani lovila finale konferenčne lige. Lahko se celo primeri, da bi Milan končal italijansko sezono na 6. mestu, Roma pa mesto za njim, toda oba bi igrala v ligi prvakov 2023/24. Seveda bi morala za to zmagati v bližajočih se finalih v Istanbulu in Budimpešti.
To resda ne sodi več med udarne novice, poučeni poznavalci nogometa so to že vedeli, četudi preživlja italijanski nogomet eno največjih kriz po koncu zlatega obdobja v 90. letih prejšnjega stoletja. Reprezentanca se ni uvrstila v Katar, njihovi paradni klubi izgubljajo kupno moč v primerjavi z zahodnimi in otoškimi tekmeci. Evropski podvig kvinteta z Apeninov je še večji, če primerjamo znesek, ki ga namenjajo klubi za plače. Angleška premier league nameni dobrih 10 milijard €, preostale štiri močnejše lige so izenačene okrog štirih milijard €.
Na letni ravni odšteje za to največ Juventus (četudi niti David Copperfield ne ve, kako realni so zneski pri kreativnih računovodjih iz Torina), ki nameni za plače 163 milijonov evrov (največ prejema Dušan Vlahović, 13 mio € bruto). Vmes so Inter (133), Roma (90) in Milan (88), prav vsi odštejejo na leto za plače več kot novi prvak Napoli (72 mio €). Za primerjavo: Manchester United in Chelsea kot vodilna na Otoku – na njuno žalost le po tem merilu – namenita za plače igralcev po 250 milijonov evrov, a se zdi, da bosta čakala na končnico lige prvakov dlje, kot je princ Charles čakal na kronanje.
Podobno kot v Italiji je pri nas, kjer višina klubskih proračunov ni premo sorazmerna z uspešnostjo na igrišču. Maribor in Celje premoreta višja proračuna kot Olimpija – potem ko so Ljubljančani poplačali obveznosti predhodnikov –, a končala sta daleč za njo. Tudi v troboju Koper-Domžale-Mura je začel z najnižjim proračunom Koper, pet kol pred koncem je bil pred njima. Pa naj kdo reče, da pri nas ne veljajo enake nogometne zakonitosti kot na tujem.
