Kolumna Mateja Fišerja: Vse najboljše

Mnogo je poklicev, dejavnosti ali opravil, za katere je treba imeti določena znanja ali veščine. Za to je treba biti strokoven, preprosto nekaj znati narediti. Naj bo to izdelava čevljev, šivanje obleke, gradnja cest, popravilo kolesa, barvanje fasade, izdelava pohištva, striženje las, pripravljanje televizijske oddaje, sestavljanje računalnika in drugo. Skratka, nekaj naj bi se naredilo dobro, da bi to potem delovalo, tako kot je treba. Nekoč je obstajal tako imenovani mojstrski sistem, kjer so mladi delavci, ki so ali smo jih imenovali vajenci, pridobivali znanja od starejših sodelavcev, ki so ta ista znanja pridobivali od svojih starejših sodelavcev. Preko sistema mojster – vajenec so se prenašala znanja, in kar je še pomembnejše, izogibalo se je napakam. Takim napakam, ki so jih pred nami starejši sodelavci že naredili ali so jih naredili njihovi starejši sodelavci, in se zaradi tega mlajšim ni bilo treba učiti na lastnih napakah ali takih, ki so jih naredile že generacije pred njimi. V bistvu so prav napake jedro sistema mojster – vajenec. Na tak način se je krepila kakovost opravljenega dela, izboljševali so se tako izdelki kot tudi storitve in s tem se je na neki način krepila celotna družba. Vse je bilo vedno boljše. Vsaj namen je bil ali je takšen.

Ko pogledamo na primer avtomobilsko industrijo, ki velja za eno najbolj konkurenčnih, se vidi izjemni skok od začetkov masovne uporabe avtomobilov do danes. Ko je iz tovarniških linij zapeljal prvi ford T, se je pisalo leto 1908. Ta tip velja za prvi široko dostopen avto, se pravi avto, ki ga je začela uporabljati široka množica ljudi za svoja potovanja in gibanje. Od takrat je minilo slabih sto petnajst let, kar v bistvu niti ni tako dolgo. Še posebno ko to gledamo skozi očala Henryja Kissingerja ali Borisa Pahorja. Od prvega serijsko izdelanega in množicam dostopnega avtomobila do danes pa se je v avtomobilski industriji zgodil dokaj velik razvoj. Tisti avtomobili so v primerjavi z današnjimi prave samokolnice in današnja vožnja je v primerjavi s takratno sedenje v domači dnevni sobi. Dosežek civilizacije in napredka.

Pri zasnovi in izdelavi današnjega avtomobila sodelujejo številni inženirji, oblikovalci, ergonomi, tapetniki, obrtniki, programerji in drugi mojstri, ki znajo narediti vsak naslednji model boljši, ljudem bolj dostopen in uporaben od prejšnjega. Tako se svet razvija. Za izvedbo posameznega opravila šolamo strokovnjake in mojstre, ki z leti delovanja pridobijo veščine, da lahko to delo opravijo. In tako imamo vedno boljše avtomobile in infrastrukturo, ki je v povezavi s tem namenjena ljudem. Je pa zanimivo, da se v vsaki, ampak v resnično vsaki dejavnosti, kjer so na eni strani strokovnjaki, ki so z leti pridobivali veščine, najde nekdo, ki prileti kar tako malo mimo in v veliko primerih tudi nima na posameznem področju ne znanja, ne izkušenj, ampak preprosto ve, kako bi posamezne stvari morali narediti boljše. Zaenkrat imamo srečo, da se to v manjši meri dogaja v avtomobilski industriji, saj bi hitro med vožnjo ugotovili, da so kupili avto, ki je brez zavor.

Za zdaj pa tudi nimamo sreče, ker se to v veliki meri dogaja v politiki. Ker imamo veliko število občin in je kadra na tem področju resnično premalo, se velikokrat zgodi, da v lokalnih okoljih pride na funkcijo nekdo brez izkušenj in brez znanja, skratka, pride kar tako malo mimo in naenkrat ve, kako bi nekatere stvari morali narediti boljše. In tako se začne učiti na lastnih napakah, ne na napakah svojih predhodnikov, ljudje pa to vajo nenehno plačujejo in se na koncu namesto v najsodobnejšem avtomobilu vozijo v prvi različici forda T v upanju, da so vgrajene vsaj zavore. Skratka, pri tej vožnji vam želim vse najboljše.