NA EKS
Vse najboljše, tovariš Tito!
Ne vidim junaka, ki bi znal danes na tako inteligenten način zadeti bistvo stranpoti kapitalizma in demokracije.
Odpri galerijo
Bilo je leta 1979. Pionirčki smo sedeli v klopeh prvega razreda osnovne šole. Ko je vstopila učiteljica, ki smo ji takrat rekli tovarišica, smo vstali in počakali na njen rutinski pozdrav: »Za domovino!« Pionirski zborček pa nazaj v en glas: »S Titom naprej!« Po 4. maju 1980, ko je tovariš Tito umrl, smo pionirčki odgovarjali drugače: »Po Titovi poti naprej!«
Ta rutina pove vse o naravi takratnega socializma ter o vzrokih zdajšnje socialistične in jugonostalgije. A bebavo poveličevanje partijskega vodje in heroja narodnoosvobodilne borbe je imelo svoj čar in ga ima še vedno.
Kar predstavljajte si, da bi danes od učencev, ki se v najbolj ekstremnih primerih tudi fizično lotevajo učiteljev, zahtevali nekaj podobnega disciplini, kot smo jo poznali v šoli v socializmu. Del staršev bi razjarjeno pridrvel v šolo in pri sklicevanju na pravice učencev hitro dosegel ukinitev zaostrenih pravil obnašanja v šoli. Medtem bi se preostali nostalgično spominjali dobrih starih časov, ko sta bila red in disciplina samoumevna. Tistih, ki bi našli zlato sredino med dvema skrajnostma, ne bi bilo veliko.
Podobno dvojnost opažam na vseh področjih družbenega življenja. Včasih ni bilo čakalnih vrst v zdravstvu, brezposelnosti tako rekoč nismo poznali, vsi so dobili stanovanje, pravijo. Da, a velikokrat so socialistični delovni ljudje to financirali iz svojega žepa s kvazi demokratičnimi samoprispevki na glasovanjih, katerih izid je bil že vnaprej znan. Podobno je bilo na kvazi demokratičnih volitvah, kjer si lahko izbiral med enim ali več kandidati iste stranke.
Značilnost Titovega socializma je bila tudi poveličevanje povprečnosti, kjer so tiste, ki so želeli izstopati, recimo s podjetniško žilico ali kakor koli drugače, zatrli v kali.
A pošteno je treba povedati – je v današnjem kapitalizmu bistveno drugače? Se kdo trudi najti zlato sredino? Ali pa morda v podjetjih v državni lasti, kjer bi lahko z dobrim vodenjem delali v dobro skupnosti, prevladuje korupcija, sivina povprečnosti in prilizovanje političnim gospodarjem, ki zdaj niso več le ene barve?
V takšni atmosferi je jugonostalgija razumljiva, čeprav pretirana panika spet ni umestna. Videli smo jo ob komentiranju spletne ankete na siol.net, kjer je več kot 70 odstotkov ljudi kliknilo, da jim je jugoslovanska zastava ljubša od slovenske. Nekatere zgrožene komentatorje je ob tem podatku skoraj kap.
A spletne ankete so le odsev najbolj zavzetih bralcev in seveda niso prava raziskava javnega mnenja. Najbolj očiten dokaz za to je dejstvo, da je na istem portalu več kot dve tretjini anketirancev kliknilo, da se bodo udeležili evropskih volitev, čeprav bo velik uspeh, če se jim bo v nedeljo udeležila tretjina (na volitvah pred petimi leti je bila udeležba manj kot četrtinska).
Kot novinarja me najbolj moti, da tisti, ki nekritično hvalijo Titov socializem, pozabljajo na takratno medijsko cenzuro. A spet: novodobni demokrati se pretvarjajo, da cenzure v demokraciji ni, čeprav cvetita tako novinarska avtocenzura kot pritiski kapitala. Hkrati svobodo tiska zlorabljajo za smetenje po medijski krajini brez etičnih omejitev in za dobro vago pohlevno služijo političnim in ekonomskim gospodarjem. Pri tem je seveda najbolj zabavno to, da nekateri novinarji in uredniki, celo tisti, so izkusili socialistično cenzuro, v demokraciji pri klečeplazenju presegajo nekdanje partijske sluge.
Bilo je leta 1987. Socialistična mladina se je kot vsako leto pripravljala na rojstni dan tovariša Tita, ki so ga Jugoslovani praznovali vsako leto 25. maja kot dan mladosti, čeprav je bil maršal že sedem let pod rušo. Del takratne Slovenije je dojel, da gre za bebavo praznovanje s štafeto mladosti, ki je potovala po tedaj že zelo načeti federaciji, v kateri so se kuhali konflikti, ki so le nekaj let pozneje izbruhnili v nesmiselne vojne.
Zabavo ob dnevu mladosti je pokvarila inteligentna umetniška akcija, ki je povedala vse o naravi takratnega socializma. Skupina Novi kolektivizem je namreč zmagala na natečaju za plakat ob dnevu mladosti s podobo mišičastega mladca, socialističnega junaka, upodobljenega s štafeto, jugoslovansko zastavo in golobom miru. Kasneje se je izkazalo, da je Novemu kolektivizmu uspela provokacija, zaradi katere so ob pokojnem maršalu pokopali tudi dan mladosti. Šlo je namreč za reprodukcijo nacističnega plakata iz leta 1936, s katerim so z mišičastim mladcem, nacističnim junakom, upodobljenim z nemškim orlom in baklo, slavili tretji rajh.
Ne vidim junaka, ki bi znal danes na tako inteligenten način zadeti bistvo stranpoti kapitalizma in demokracije.
Ta rutina pove vse o naravi takratnega socializma ter o vzrokih zdajšnje socialistične in jugonostalgije. A bebavo poveličevanje partijskega vodje in heroja narodnoosvobodilne borbe je imelo svoj čar in ga ima še vedno.
Kar predstavljajte si, da bi danes od učencev, ki se v najbolj ekstremnih primerih tudi fizično lotevajo učiteljev, zahtevali nekaj podobnega disciplini, kot smo jo poznali v šoli v socializmu. Del staršev bi razjarjeno pridrvel v šolo in pri sklicevanju na pravice učencev hitro dosegel ukinitev zaostrenih pravil obnašanja v šoli. Medtem bi se preostali nostalgično spominjali dobrih starih časov, ko sta bila red in disciplina samoumevna. Tistih, ki bi našli zlato sredino med dvema skrajnostma, ne bi bilo veliko.
Podobno dvojnost opažam na vseh področjih družbenega življenja. Včasih ni bilo čakalnih vrst v zdravstvu, brezposelnosti tako rekoč nismo poznali, vsi so dobili stanovanje, pravijo. Da, a velikokrat so socialistični delovni ljudje to financirali iz svojega žepa s kvazi demokratičnimi samoprispevki na glasovanjih, katerih izid je bil že vnaprej znan. Podobno je bilo na kvazi demokratičnih volitvah, kjer si lahko izbiral med enim ali več kandidati iste stranke.
Značilnost Titovega socializma je bila tudi poveličevanje povprečnosti, kjer so tiste, ki so želeli izstopati, recimo s podjetniško žilico ali kakor koli drugače, zatrli v kali.
A pošteno je treba povedati – je v današnjem kapitalizmu bistveno drugače? Se kdo trudi najti zlato sredino? Ali pa morda v podjetjih v državni lasti, kjer bi lahko z dobrim vodenjem delali v dobro skupnosti, prevladuje korupcija, sivina povprečnosti in prilizovanje političnim gospodarjem, ki zdaj niso več le ene barve?
V takšni atmosferi je jugonostalgija razumljiva, čeprav pretirana panika spet ni umestna. Videli smo jo ob komentiranju spletne ankete na siol.net, kjer je več kot 70 odstotkov ljudi kliknilo, da jim je jugoslovanska zastava ljubša od slovenske. Nekatere zgrožene komentatorje je ob tem podatku skoraj kap.
A spletne ankete so le odsev najbolj zavzetih bralcev in seveda niso prava raziskava javnega mnenja. Najbolj očiten dokaz za to je dejstvo, da je na istem portalu več kot dve tretjini anketirancev kliknilo, da se bodo udeležili evropskih volitev, čeprav bo velik uspeh, če se jim bo v nedeljo udeležila tretjina (na volitvah pred petimi leti je bila udeležba manj kot četrtinska).
Kot novinarja me najbolj moti, da tisti, ki nekritično hvalijo Titov socializem, pozabljajo na takratno medijsko cenzuro.
Kot novinarja me najbolj moti, da tisti, ki nekritično hvalijo Titov socializem, pozabljajo na takratno medijsko cenzuro. A spet: novodobni demokrati se pretvarjajo, da cenzure v demokraciji ni, čeprav cvetita tako novinarska avtocenzura kot pritiski kapitala. Hkrati svobodo tiska zlorabljajo za smetenje po medijski krajini brez etičnih omejitev in za dobro vago pohlevno služijo političnim in ekonomskim gospodarjem. Pri tem je seveda najbolj zabavno to, da nekateri novinarji in uredniki, celo tisti, so izkusili socialistično cenzuro, v demokraciji pri klečeplazenju presegajo nekdanje partijske sluge.
Bilo je leta 1987. Socialistična mladina se je kot vsako leto pripravljala na rojstni dan tovariša Tita, ki so ga Jugoslovani praznovali vsako leto 25. maja kot dan mladosti, čeprav je bil maršal že sedem let pod rušo. Del takratne Slovenije je dojel, da gre za bebavo praznovanje s štafeto mladosti, ki je potovala po tedaj že zelo načeti federaciji, v kateri so se kuhali konflikti, ki so le nekaj let pozneje izbruhnili v nesmiselne vojne.
Zabavo ob dnevu mladosti je pokvarila inteligentna umetniška akcija, ki je povedala vse o naravi takratnega socializma. Skupina Novi kolektivizem je namreč zmagala na natečaju za plakat ob dnevu mladosti s podobo mišičastega mladca, socialističnega junaka, upodobljenega s štafeto, jugoslovansko zastavo in golobom miru. Kasneje se je izkazalo, da je Novemu kolektivizmu uspela provokacija, zaradi katere so ob pokojnem maršalu pokopali tudi dan mladosti. Šlo je namreč za reprodukcijo nacističnega plakata iz leta 1936, s katerim so z mišičastim mladcem, nacističnim junakom, upodobljenim z nemškim orlom in baklo, slavili tretji rajh.
Ne vidim junaka, ki bi znal danes na tako inteligenten način zadeti bistvo stranpoti kapitalizma in demokracije.