Vsi ne bodo slavni rokerji

Medtem ko smo čakali na zeleno, sem na prehodu za pešce ujela pogovor majhne punčke (starosti približno 2 leti) in mamice. Mami, kaj je to? In s svojim malim prstkom je pokazala v nebo na ogromen oblak. Oblak! – sem na hitro odgovorila v svoji glavi, kot da tekmujem v mama kvizu. Mamica je svojo hčerkico nežno pogledala in se nasmehnila in začela z najbolj dolgo in zapleteno razlago. Govorila je nekaj o termični konvekciji in o kristalčkih in o ohlajanju zraka. Doktorat je pa zaključila z besedo – kumulus. Okej, to zadnje sem razumela. Uf, sem si mislila. Ali sem jaz čisto premalo ambiciozna mama ali pa ta mama ni normalnaaa. Ali, kot sem najbolj upala, je gospa meteorolog. In v njihovem žargonu navaden odgovor v stilu to je oblak pač ni opcija. 
 
Misli so mi šibale. To je oblak. To je le oblak. Zakaj ne more biti samo navaden oblak. Ma, ta ni normalna. Res ni. In bolj sem razmišljala o oblaku in kako jaz svoji ta Velki razlagam vse, kar me vpraša, vse bolj sem ugotavljala, da ojoj, neee. Tudi jaz sem TaNenormalnaMama. O oblakih sicer ne vem kaj dosti. Pa zato, če me moja TaVelka kaj vpraša glede glasbe in kadar (sicer redko) izrazi željo mami, a mi spet pokažeš svojo flavto, kar skočim in ji vedno začnem navdušeno razlagati o pihalih in da ta moja flavta je prečna in kako se igra nanjo in kaj so to note in blablabla ... a me nikoli ne posluša do konca. Jaz pa nadaljujem predavanje sama sebi. Od mene na to temo nikoli ne bo dobila kratkega odgovora. Ampak mami si da duška. Oja. In to ni edina taka tema. Ah, kje.
 
Svojim otrokom hočemo vse samo najboljše. Logično. In jim na široko (in pa karseda ljubeče) želimo podati izčrpne odgovore. Ker to niso več tisti časi, ko smo mi bili majhni in te je fotr na hitro odpikal, ker gleda dnevnik in ga seveda motiš. In te je mami, kot je le znala in zmogla prijazno, odslovila, ker zdaj pa ona kuha in ima polno glavo vsega in res, zdaj pa res ne more. V obeh primerih si se odstranil. In ostal brez odgovora. 
 
Danes, ko naše driskice postavijo vprašanje, se ustavi zemeljska obla. Prekineš vse pogovore, štedilnik daš na off, pustiš zlaganje perila, zaključiš telefonski pogovor s prijateljico - ej, moram it! - ker tvoj otrok hoče in potrebuje odgovor. In ti mu ga moraš nujno dati. In to takoj. In kakor najbolje znaš. In to na najbolj prijazen in pedagoški način. Da bo vedel. Da bo znal. Da bo najboljši. Da bo imel dobro samopodobo in na koncu, najbolj pomembno, da bo srečen. Oh, samo da bo srečen. Da postane najboljša verzija sebe in ne svojih staršev. In da potem enkrat najde svoje poslanstvo, poklic po meri v katerem bo užival in bo srečen. Vse to, kar mi nismo smeli. 
 
Sreča včasih res ni bila na prvem mestu. Moral si se malo matrati (kot mami in oči) in delati marsikaj takega, kar ti ni bilo všeč (ker tako je pač življenje dragi otroci). In moral si se vpisati na faks, nek normaaalen (ekonomija, pravo, jeziki ... na nekaj, nekaj konkretnega, nekaj normalnega, ne nekaj luftarskega), da si potem lahko dobil neko normaaalno službo. Tisto s plačanimi prispevki, z zdravstvenim zavarovanjem, s premalo dopusta, ampak z regresom. Aveš. Kakšni projekti, kakšno kreiranje (za njih luftiranje) in uresničevanje sanj ali sploh razmišljanje o tem, kaj bi ti V RESNICI rad počel. No, prav. Zdaj moj otrok pa bo! Jaz nisem moja mama in nisem moj oči. Moj otrok bo pa lahko to, kar si bo želel. Kuhar, frizer, glasbenik. Pač, karkoli si bo želel. Zato, da bo srečen. 
 
Ampak v naših glavah, v glavah današnjega starša, kuhar, frizer ali glasbenik res sploh ni slabo. In smo kar malo ponosni nase, da nekatere take poklice danes sprejemamo s tako širino. Ker nismo ozkogledni. Ne, to pa res nismo. Ampak, tu je, vsaj, kar se konkretno teh treh tiče, trik. Ker te poklice na veliko odobravamo morda samo zato, ker so postali - ja, kar malo nobel?
 
Naš bo pa kuhar. Smo ponosni, ko naš mali sinko spretno vihti kuhovnico po ikejini mini leseni kuhinji. Veš, naš cel dan nekaj kuha. Ker ja, predstavljaš si, da bo Jamie Oliver. Najmanj. Ne navaden kuhar. To pa ne. Ampak, da bo masterchef, s svojo oddajo, s svojo gostilno ali visoko cenjen kuharski mojster, ki kreira in postavlja minimalističen kulinaričen fusion na prevelike krožnike v restavraciji z michelinovo zvezdico. In je srečen. In mami je srečna. Ker ne, v tem ponosnem naš bo pa kuhar ne mislimo na kuharja pomočnika, ki lupi krompir ali kuharja, ki dan za dnem tala ričet malim driskicam v šolski menzi. In daje repete. Za mizerno plačo. Ne. Prvi scenarij kuharja, ne drugi. Da se razumemo.
 
Naša bo pa frizerka. Poglej jo, kako spretno frizira svoje barbike. Ampak ne navadna frizerka v kakem frizerskem salonu. Ah, kje pa. Ona bo stilistka in koloristka v kakem frizerskem studiu ali ateljeju. Ali bo imela pa kar svojo verigo salonov, pardon, ateljejev. In bo hodila na seminarje in na izpopolnjevanje v London. In zato ji ne boš smel (niti upal) reči, da ta frizura ni zate in da ti ni ravno najbolj všeč, ker ona je bila v Londonu. In ona ve. In ti, seveda, nimaš pojma. In bo srečna. Kreativka. Ker z naša bo pa frizerka, nikakor ne misliš na to, da bo delala v navadnem frizerskem salonu lidija, kjer delajo še tiste drobčkane trajne bakicam in je v vsakodnevnem klepetu redno na programu minival, fenfrizura in Lady. In ne vejo, kaj je hair dusting in palm painting. In imajo plakate iz devetdesetih. Ne. Spet si zamišljamo prvi scenarij, ne drugi. Da se razumemo.
 
Naš bo pa kitarist. Pa s tem ne misliš, da bo do štiridesetega brenkal v fotrovi garaži ali še huje - v svoji otroški sobi polepljeno s plakati slavnih kitaristov. Brez normalne službe (s plačanim zavarovanjem). Brez kakršnekoli službe. Sicer z zavidljivo zbirko kitar, ki jih bo božal in jih bo gledal. In bo najljubši dal ime Roxy. In bo izvajal solaže na postelji. In bo sanjal. Dneve. In noči. Ne. Ti si predstavljaš, da bo slaven kitarski virtuoz in bo špilal samo na velikih odrih in bo imel turneje in bo polnil štadione. In bo lahko izbiral samo med lepimi puncami. In bo sam sebi kul. In bo srečen. Torej, drugi scenarij, da se razumemo. 
 
Držim pesti, da bodo vse naše driskice srečne. Da bodo našli svoje poslanstvo kot cenjeni kuharji, kot najboljši frizerji in slavni kitaristi. Nič menze, nič frizeraja, nič brenkanja v otroški sobi do štiridesetega.
 
Sreča je zahteven cilj. Zajebana ambicija. Ne najbolj posrečena.
 
No, kakorkoli.
 
A sem povedala, da moja TaVelka obožuje konje in bo enkrat priznana dreserka konjev? In moj Mali bo slavni roker. In bo enkrat moje poglobljeno blablabla razpredanje o glasbi poplačano. Oja. In oba bosta srečna. Huh, blagor meni.
 
A življenje je pač tako, da je včasih oblak le oblak. Najbolj navaden, običen oblak. Samo oblak med oblaki. In prav nič več od tega.