Warhol napovedal Nina Kouterja

»V prihodnosti bo vsak doživel svojih petnajst minut slave,« je ena od znamenitih izjav legendarnega Andyja Warhola. V času, ko je nastala, si še v sanjah ni mogel predstavljati, kako prav je imel. Takrat je bila to mogoče zgolj še ena od izjav ekscentrika, ki prihaja iz drugega sveta, sveta, ki poveličuje za nekatere nerazumljive, za nekatere pa nenavadne koncepte. Po drugi strani je bila razumljena tudi v nekem lokalnem kontekstu, kjer je lahko slava zgolj počaščena z rundo piva na domačem šanku. Warhol je bolj kot vsi drugi s svojo izjavo mislil na vsakega, prav vsakega posameznika ne glede na to, v katerem kotičku sveta živi.

Pred dnevi, 6. avgusta, bi slavil 90. rojstni dan. Zanj lahko trdimo, da je ne le eden najpomembnejših predstavnikov poparta, temveč tudi utemeljitelj popularne kulture, kakršno poznamo danes. Celotno stvar je razumel kot del potrošniške družbe, kot produkt mas konzumerizma, in tja sta po njegovem prepričanju spadali tudi kultura in umetnost. Vse je lahko del konzuma in konzum ter biznis sta del umetnosti. Lahko tudi vrhunske. Nekaterim ime Andy Warhol pač ne pove nič, tako kot drugim nič ne pove ime Nino Kouter. Warhol je tisti umetnik, ki je postavil grafike v različnih barvnih odtenkih z motivi Marilyn Monroe, Elvisa, Jackie Kennedy in drugih v galerijo, tisti, ki je v galerijo postavil grafiko, na kateri je upodobil banano, tisti, ki je postavil v galerijo konzervo paradižnikove juhe znamke Campbell. Tisti, ki je ustanovil revijo Interview, tisti, v čigar newyorškem ateljeju, imenovanem The Factory, so se zbirali umetniki, glasbeniki in intelektualci, ki so v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih kaj veljali na sceni svetovne pop kulture. Njegova izjava o petnajstih minutah slave je nastala v šestdesetih in lahko rečemo, da je čakala zgolj tehnično rešitev, s katero se je lahko uresničila. Youtube, instagram in resničnostni šovi so jo spravili v življenje bolj kot vsi drugi mediji.

Mura je po dolgih težkih letih spet v pravi ligi. Od izpada iz elite slovenskega nogometa, ki je, lahko bi rekli, izgubil več kot klub sam, do letošnje sezone je minilo kar veliko let in spet lahko zatrdimo, da je slovenska nogometna liga kompletna. Ni si možno predstavljati, da del Slovenije od Maribora naprej nima predstavnika v prvi nogometni ligi. Verjetno bi si lažje predstavljali, da ta del Slovenije nima niti enega poslanca, kot da nima niti enega nogometnega kluba med slovensko elito. Nafta iz Lendave, kot eden najstarejših ali celo najstarejši nogometni klub v Sloveniji, ali Mura iz Murske Sobote morata pač biti del najboljših. Nafta je še posebno zanimiva, saj je bila kot nogometni klub ustanovljena leta 1903, se pravi šestnajst let, preden je bilo Prekmurje legalno priključeno tako imenovanemu matičnemu narodu, tedaj Kraljevini SHS, danes Sloveniji. Ljudje ob reki Muri pač ljubijo nogomet in ni odveč povedati, da se na tekmah v tem delu države zbere več obiskovalcev kot na kateri koli drugi prireditvi tudi v večjih mestih. Pač gre za naše in nič drugega. Tako je Mura spet pristala v prvi ligi in zgodila se je prva resna tekma, proti Domžalam, ki standardno zasedajo vrh lestvice. Mura se pač kot ponovna novinka ni mogla bolje odrezati kot z zmago in lahko bi rekli, da je padel en kapitalec, in to že za zajtrk. Kar je posebno zanimivo, je gol Nina Kouterja v 77. minuti, ki je vratarja Domžal ugnal s tako imenovano rabono. To je strel, po katerem so znani nekdanji in sedanji nogometni velikani, prvič pa naj bi ga posneli leta 1957, ko ga je izvedel sloviti Pelé. Senzacija ni bila zgolj zmaga Mure nad Domžalami, ampak rabona Nina Kouterja, ki se je s tem pridružil svetovni eliti posameznikov, ki so zabeleženi s tem udarcem na gol. Ta gol si je doslej samo na enem instagramovem profilu ogledalo 2,7 milijona ljudi. Nino Kouter je doživel warholovskih petnajst minut svetovne slave, saj tovrstne dosege beležijo le redke objave. To je uspeh, s katerim se le redko pohvalijo tudi največje zvezde svetovnega športa in šovbiznisa.

To, kar je napovedal Andy Warhol, se najbolj uresničuje prav dandanes. Največja težava pa je tudi prav v tem. V teh petnajstih minutah, ker je tovrstna slava zelo hitro minljiva, pridejo druge slave, pridejo drugi udeleženci, ki so na vrsti. Ne glede na to, kako trdo je treba delati, koliko jajc in športne sreče je treba imeti, da se ti sestavijo malenkosti, ki pripeljejo do Kouterjeve rabone, čez petnajst minut boš del prežvečene konzumeristične preteklosti. Tudi to je del Warholovega sporočila.