Zalezovalec pred vrati
Pristojni organi ne bodo ukrepali, dokler se nekaj ne zgodi. Nekaj groznega.
Odpri galerijo
Sliši se neverjetno, a je žal resnično: zalezovanje je v Sloveniji šele od leta 2015 kaznivo dejanje. Pa še to zelo blago sankcionirano. Samo denarna kazen ali največ dve leti zapora lahko doleti nekoga, ki svoji sprva oboževani žrtvi z nadlegovanjem sesuva življenje. Ji recimo pošlje na tisoče esemesov, od ljubezenskih izpovedi do groženj s smrtjo, ji teži in jo spravlja v zadrego na delovnem mestu, se ob nenormalnih urah smuka pred njeno hišo kot volk pred stajo ovac, vrata pa si ji drzne popisati z najgršimi žaljivkami. Zalezovalec ali zalezovalka, skratka, se žrtvi prikazuje podnevi in ponoči, in to ne kot prikazen. Zalezovalec je hudobni človek iz mesa in krvi, velikokrat žrtvin bivši ali bivša, ki se kljub navidezni neprištevnosti dobro zaveda, da mu ne bo hudega.
Procesi zaradi zalezovanja na sodišču trajajo dolgo, predolgo. Če se v sodne dvorane sploh prebijejo, seveda. Znanemu televizijcu Mariu Galuniču, denimo, je morala neka ženska več kot dvajset let greniti življenje, da so njega končno zaščitili, njo pa kaznovali – z zdravljenjem na psihiatriji. A kazen še ni pravnomočna.
Naša bralka nonstop, a brez haska prijavlja policiji nekdanjega partnerja, ker ji ta preprosto ne da dihati. Že tri leta jo zalezuje, še več, poškoduje njeno lastnino, ji grozi in jo ustrahuje na sto in en način. Da bi ga preplašila in odvrnila od napadov, si je omislila nadzorno videokamero, vendar ga niti vedno budno oko objektiva ni ustavilo. Bržkone se je pozanimal, da pri nas žrtev tovrstnih posnetkov na sodišču ne more uporabiti kot dokaz; v nasprotju s posnetki roparjev bencinskih servisov, na primer, ki jih policisti v lovu na zlikovce redno delijo z javnostjo. Kot papirnati tiger ali mrtva črka na papirju so potemtakem nasveti policije o samozaščitnem delovanju; kaj pa je drugega namestitev kamere kot točno to. Samozaščita. Vendar ne po naši zakonodaji. Tudi zato najbrž prenekatera žrtev groženj ne prijavi, saj (upravičeno) domneva, da pristojni organi ne bodo ukrepali. Dokler se nekaj ne zgodi. Nekaj groznega. Kot zadnjič v Grosuplju.
Procesi zaradi zalezovanja na sodišču trajajo dolgo, predolgo. Če se v sodne dvorane sploh prebijejo, seveda. Znanemu televizijcu Mariu Galuniču, denimo, je morala neka ženska več kot dvajset let greniti življenje, da so njega končno zaščitili, njo pa kaznovali – z zdravljenjem na psihiatriji. A kazen še ni pravnomočna.
Naša bralka nonstop, a brez haska prijavlja policiji nekdanjega partnerja, ker ji ta preprosto ne da dihati. Že tri leta jo zalezuje, še več, poškoduje njeno lastnino, ji grozi in jo ustrahuje na sto in en način. Da bi ga preplašila in odvrnila od napadov, si je omislila nadzorno videokamero, vendar ga niti vedno budno oko objektiva ni ustavilo. Bržkone se je pozanimal, da pri nas žrtev tovrstnih posnetkov na sodišču ne more uporabiti kot dokaz; v nasprotju s posnetki roparjev bencinskih servisov, na primer, ki jih policisti v lovu na zlikovce redno delijo z javnostjo. Kot papirnati tiger ali mrtva črka na papirju so potemtakem nasveti policije o samozaščitnem delovanju; kaj pa je drugega namestitev kamere kot točno to. Samozaščita. Vendar ne po naši zakonodaji. Tudi zato najbrž prenekatera žrtev groženj ne prijavi, saj (upravičeno) domneva, da pristojni organi ne bodo ukrepali. Dokler se nekaj ne zgodi. Nekaj groznega. Kot zadnjič v Grosuplju.
