NA KOŽO
Zasilni uvoz delavcev
Turizem podira rekorde, slovenski delavci pa bežijo v tujino, ker so tam pošteno plačani.
Odpri galerijo
Slovenskemu turizmu se po dobri lanski sezoni, v kateri je bilo skoraj 12 milijonov turističnih prenočitev, spet obeta rekordna sezona, turistična podjetja pa se pritožujejo nad pomanjkanjem delavcev. Ocenjujejo, da bo treba okrog 5000 delavcev uvoziti iz tujine.
Po eni strani se turistična podjetja pri nas pritožujejo, da jim manjka kuharjev in natakarjev, po drugi strani pa lahko te slovenske kuharje in natakarje zlahka najdemo v avstrijskih hotelih severno od Karavank. Če bi slovenski hotelirji za dobro delo delavce v turizmu pošteno plačali, jim ne bi bilo več treba delavcev uvažati iz Srbije in Bosne, ampak bi se slovenski delavci z veseljem vrnili domov. Plača kuharja in natakarja v hotelih le nekaj kilometrov severno od slovenske meje v Avstriji je namreč dva- do trikrat višja od plač v slovenskih hotelih.
Avstrijski družinski hoteli poslujejo izjemno uspešno. Zadovoljni so tako gosti kot tudi zaposleni in navsezadnje lastniki. Problem slovenskega turizma pa je, da so največji lastniki turističnih zmogljivosti bodisi v finančnih težavah ali v državni lasti. Tak primer je Sava, ki je lastnica Panonskih term pa tudi vrste hotelov na Obali, da o propadajoči Lipici sploh ne govorimo.
Vsako leto Slovenijo zapusti okrog 8000 mladih, ki iščejo svojo prihodnost v tujini. Kuhar ali natakar v Sloveniji je obsojen na minimalno plačo, ki je le malo nad pragom revščine, po 40 letih polne delovne dobe pa lahko pričakuje pokojnino v višini 500 evrov, ki je samo 160 evrov višja od socialne pomoči. V Avstriji imajo ti deficitarni poklici povsem drugo perspektivo. Zato se ne bi smeli čuditi, da so avstrijski hoteli polni zadovoljnih slovenskih delavcev, naši gostinci pa morajo uvažati delovno silo iz tujine. Zadnji čas je, da tudi v slovenske hotele vstopijo strateški lastniki, ki turističnih podjetij ne bodo videli le kot molzno kravo za reševanje lastnih finančnih težav, ampak bodo tudi dolgoročno vlagali v razvoj turističnih kapacitet. Brez zadovoljnih turističnih delavcev ne moremo pričakovati zadovoljnih turistov.
Po eni strani se turistična podjetja pri nas pritožujejo, da jim manjka kuharjev in natakarjev, po drugi strani pa lahko te slovenske kuharje in natakarje zlahka najdemo v avstrijskih hotelih severno od Karavank. Če bi slovenski hotelirji za dobro delo delavce v turizmu pošteno plačali, jim ne bi bilo več treba delavcev uvažati iz Srbije in Bosne, ampak bi se slovenski delavci z veseljem vrnili domov. Plača kuharja in natakarja v hotelih le nekaj kilometrov severno od slovenske meje v Avstriji je namreč dva- do trikrat višja od plač v slovenskih hotelih.
Avstrijski družinski hoteli poslujejo izjemno uspešno. Zadovoljni so tako gosti kot tudi zaposleni in navsezadnje lastniki. Problem slovenskega turizma pa je, da so največji lastniki turističnih zmogljivosti bodisi v finančnih težavah ali v državni lasti. Tak primer je Sava, ki je lastnica Panonskih term pa tudi vrste hotelov na Obali, da o propadajoči Lipici sploh ne govorimo.
Vsako leto Slovenijo zapusti okrog 8000 mladih, ki iščejo svojo prihodnost v tujini. Kuhar ali natakar v Sloveniji je obsojen na minimalno plačo, ki je le malo nad pragom revščine, po 40 letih polne delovne dobe pa lahko pričakuje pokojnino v višini 500 evrov, ki je samo 160 evrov višja od socialne pomoči. V Avstriji imajo ti deficitarni poklici povsem drugo perspektivo. Zato se ne bi smeli čuditi, da so avstrijski hoteli polni zadovoljnih slovenskih delavcev, naši gostinci pa morajo uvažati delovno silo iz tujine. Zadnji čas je, da tudi v slovenske hotele vstopijo strateški lastniki, ki turističnih podjetij ne bodo videli le kot molzno kravo za reševanje lastnih finančnih težav, ampak bodo tudi dolgoročno vlagali v razvoj turističnih kapacitet. Brez zadovoljnih turističnih delavcev ne moremo pričakovati zadovoljnih turistov.
22:45
Cepljenje mimo vrste
