Železnica in trdi pirhi

Delež vernih Slovencev se razlikuje od raziskave do raziskave, ampak menda bi lahko posplošil, da je vernih katoličanov slaba polovica. Zagotovo veliko več pa jih praznuje največja krščanska praznika, veliko noč in božič – če drugega ne, ker se takrat družina združi v prijetnem okolju polno obložene mize.

Tako je bilo od nekdaj tudi pri nas doma, čeravno sem cerkveni prag prestopil bolj redko, največkrat okrog božiča, ko so frančiškani naredili blazno razkošne jaslice, še zdaj se, pa je že štirideset let tega, spomnim makete železnice. Velikonočne dobrote je pa običajno mama sama nesla žegnat k uršulinkam, nama z bratom se ni dalo z njo. Ni bilo vlakca.
Seveda so bila v socializmu praznovanja bolj tiha, sapa sprememb je zavela šele sredi osemdesetih, takrat nas je z božičnim voščilom po televiziji šokiral predsednik republiške socialistične zveze delovnega ljudstva Jože Smole, odtistihdob znan po vzdevku Božiček. Če bi bila velika noč, bi lahko rekli, da je imel pirhe.

In danes je spet velikonočni petek, edini dan v letu, ko v krščanski cerkvi ni maše, ne sme pa biti niti mesa na krožnikih. Ta verska zahteva se mi zdi tudi z zdravstvenega vidika ustrezna, najbrž je prav, da se telo očisti in pripravi na prihajajoče se šunko, jajca, potico, skratka, širjenje želodca v vse smeri. Zato bom tudi sam poskušal ostati zvest bučkam pa solati, in to navkljub velikemu rajcanju, ki mu bom izpostavljen popoldne, ko grem k lokalnemu mesarju po omamno dišečo šunko, spečeno v testu. Ne, ne, seveda bom ostal pokončen, šunka mora ostati nedotaknjena do nedeljskega zajtrka, takrat jo bomo na tanko narezali, obložili z naribanim hrenom, zraven drobili pinco ali kruh, družinsko omizje pa bom po stari navadi prisilil v trkanje s pirhi, ker po navadi jaz zmagam. Ja, jaz imam najtrša jajca. V državi brez jajc. Vsem želim lepo in sito praznovanje.