Ženska Ljubljana

Ko hodim po kakšnem tujem kraju, sem veliko bolj kot običajno pozorna na detajle: zanimiva fasada, bujen vrt sredi mesta, skrita trgovinica, nenavaden kip, ozka slikovita ulica. Ljubljano, kjer živim od rojstva, redko gledam s takšnimi očmi. Tu je zame vse samoumevno in nemalokrat se zgodi, da me kakšen prijatelj ali prijateljica opozori na hišo, trg ali spomenik, mimo katerega grem večkrat na teden, pa se niti enkrat ne ustavim, da bi si ga podrobneje ogledala. Tako kot na primer doprsni kip pesnice Lily Novy v Stari Ljubljani, ob masivnih črnih vratih, ki vodijo v hišo z naslovom Stari trg 11, kjer je umetnica preživela večino življenja. Pred nekaj leti je v eni od sosednjih hiš živela moja prijateljica, a se ne spomnim, da bi, ko sem prihajala tja na obisk, kadar koli registrirala ta kip. Zdaj sem ga, in sicer zato, ker sem se na pobudo prijateljice prvič v življenju odpravila na turistično turo po lastnem mestu.

Ljubljansko feministično turo, ki jo organizira zavod Urbana Vrana in popelje po obljudenih točkah centra mesta, kot so Kongresni trg, Narodna in univerzitetna knjižnica, Prešernov trg, le da tam ne poslušamo o »običajni« zgodovini Ljubljane, temveč o zgodovini ljubljanskih, pogosto zamolčanih žensk. Med njimi Milice Detoni, avtorice načrta za Spomenik ženskim demonstracijam leta 1943 na Kongresnem trgu, pod katerega je sicer podpisan Jože Plečnik, Josipine Šumi, ki je imela na robu Kongresnega trga leta 1876 prvo slaščičarno v Ljubljani (prve gumijaste bombone je začela izdelovati še pred Haribom!), Marije Horak Murnik, ki je bila zaslužna za prvo ljubljansko žensko gibanje, Josipine Turnograjske, ki je v kratkih enaindvajsetih letih, pri tej starosti je namreč umrla zaradi zapletov pri porodu, napisala štirideset novel, in drugih. Pisatelj Janez Trdina, kot večina moških tistega časa, nad ustvarjanjem Turnograjske ni bil navdušen, njenemu možu je ogorčen pisal, da mesto ženske nikakor ni pri peresu, ampak pri peči ali zibki. Torej: v kuhinji in spalnici. A Josipina Turnograjska in Lily Novy sta se lažje upirali takratnim družbenim normam, ker sta bili premožni. Novyjeve ni prav nič brigalo, da jo cela Ljubljana opravlja in oklicuje za noro, ker hodi sama pisat v kavarne, izključno moška zbirališča, in ob tem še kadi – nezaslišano – cigare.



Obe sta imeli zaradi domačih učiteljev tudi dostop do izobrazbe. No, pa jima zgodovina kljub temu, da sta vsaj malo prebili rigidne družbene okvire, ne priznava enakega mesta kot moškim sodobnikom. Kaj šele manj premožne, manj izobražene ženske? Te niso imele za sledenje svojim ciljem, če so bili ti slučajno drugačni od gospodinjenja in rojevanja otrok, nikakršnih možnosti. Koliko jih je bilo v 17. stoletju, ko so še izvajali čarovniške procese, zaprtih v preiskovalnem zaporu pod hišo na ulici Pod Trančo nasproti Čajne hiše pod Velbom? Izvedli naj bi jih okoli 1000 (tudi o tem je bil govor na turi). Sicer pa za to, da je ženska pristala v čarovniškem procesu, niti ni nujno, da je bila nižjega stanu.

Koliko revnih žensk je doletela podobna usoda kot Ano Jelovšek, šiviljo in sobarico, ki jo je naš največji pesnik France Prešeren še mladoletno izkoriščal za spolne storitve, ji naredil tri otroke, a se z njo kljub temu ni želel poročiti, zaradi intimne povezave s pesnikom pa je vse življenje nihče ni jemal resno, moški v hišah, kjer je delala, so jo kot »Prešernovo kurbo« celo nadlegovali in zlorabljali.

Danes se mi ni treba bati, da bom kot avtorica in novinarka spregledana, čeprav se še vedno najdejo moški, ki ženskih ustvarjalk (in žensk na splošno) ne jemljejo resno; še vedno obstajajo stekleni stropovi in delitve, ki jih bo težko preseči. A vseeno svoboda, ki jo imamo danes, s tisto včasih ni primerljiva. Samo pomislimo, da so se morale učiteljice pod vodstvom Marije Horak Murnik še v začetku 20. stoletja boriti za odpravo celibata med ženskimi učiteljicami ... Zato si moramo toliko bolj prizadevati za to, da jo obdržimo.

Ko pa smo že pri turističnih turah – ogled domačega mesta skozi drugačne oči je gotovo nekaj posebnega. Med brskanjem po spletu sem ugotovila, da menda obstaja tudi Wicked Tour, ki odkriva žgečkljivo zgodovino Ljubljane, predvsem njeno zgodovino beznic in pijanih meščanov. Morda se naslednjič odločim za to.