KOLUMNA

Ženske

Zelo je narobe, da ravno ženske prvi ženski predsednici parlamenta najbolj zamerijo to, da je ženska.
Fotografija: FOTO: Fortton/Getty Images
Odpri galerijo
FOTO: Fortton/Getty Images

Že leta 2019 je bila na ravni Evropske unije sprejeta direktiva, ki naj bi poskrbela za boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja staršev, z drugimi besedami, za večjo udeležbo žensk na trgu dela. Z letošnjim letom se morajo nova pravila upoštevati v vseh državah članicah, torej tudi pri nas. Novela naj bi prinesla predvsem več neprenosljivega starševskega dopusta za očete. Če je torej do sedaj, po rojstvu otroka, oče na mamo lahko prenesel ves svoj starševski dopust, ga bo zdaj lahko le delno, dva meseca ostaneta njegova. Ki ju lahko izkoristi do otrokovega osmega leta in torej zanj nujno ne prinašata sicer nujnega menjavanje plenic. V teoriji bi že zdaj porodniška odsotnost mame lahko trajala le tri mesece, starševski dopust pa bi prenesla na očeta, ki bi v negi dojenčka tako užival kar devet mesecev. A vemo, da realnost po rojstvu otroka večinoma še vedno prinese leto odsotnosti z dela za mamo. In par dni dopusta za očeta. Največkrat namenjenega okrevanju po žurki. Saj je vendarle postal oče.

Zraven članka o propagandi za enakost spolov na področju dela se mi odpira članek o propagandi dojenja. Ob dnevu dojenja se ugotavlja, da je v Sloveniji dojenih več kot devetdeset odstotkov otrok. Dojenje je ključnega pomena tudi za doseganje ciljev trajnostnega razvoja do leta 2030. Glavni cilj letošnjih prizadevanj za podporo dojenju pa je ustvarjanje in krepitev verige podpore dojenju, v katero so vključeni vsi bližnji in daljni, tudi delodajalci. Berem in se čudim. Marsikaj ne gre skupaj.

FOTO: Getty Images
FOTO: Getty Images
Ko pride do teme enakopravnosti spolov, se nam lahko sicer zdi, da vsi veslamo v isto smer. Sliši se fino, morda se kje v praksi celo izvaja. Le malo moških si upa na glas priznati, da nežnejšemu spolu ne priznavajo enakopravnega statusa. In precej žensk je zelo glasnih o tem, kako enakopravne so. Nato pa račun plačajo z moževo bančno kartico. Feminizem je postala zmerljivka. Mačizem pa boj za pravice moških, ki se v današnjem svetu vse slabše znajdejo. Razumem jih. Kaj danes ženske sploh želijo? Bodo užaljene, če bo moški pričakoval, da bodo kdaj tudi one plačale večerjo? Ali bodo užaljene, če tega ne bo pričakoval? In razumem tudi razdvojenost žensk. Kaj sploh pričakuje družba od njih? Da bodo delale ali dojile? Ali morda oboje hkrati?

Vedno bolj pa sem prepričana, da so tisti, ki najmočneje veslajo proti toku izboljšanja položaja žensk – ženske same. Ženske, ki na volitvah raje glasujejo za moškega. Zato, ker je moški. Ženske, ki delajo cirkus iz rdečih salonarjev nove predsednice parlamenta. Se ji posmehujejo, nekatere pa zelo ostro obsojajo njeno občasno malce ekscentrično vedenje. Ki je predvsem drugačno. Sveže. Tudi ženstveno.

Vedno bolj verjetno postaja, da bo ženska tudi naslednja predsednica države. Sploh, če jo bodo volile tudi ženske. So to veliki premiki? Nikakor. Kdaj bomo lahko govorili o začetkih enakopravnosti? Ko bomo spoznali, da ne gre za besede v zraku, na papirju, niti na protestnih plakatih. Enakopravnost je v tem, kar delamo. Kar mislimo in čutimo. Vsak dan, vsako minuto. O sebi. In druga o drugi. In zato je zelo narobe, da ravno ženske prvi ženski predsednici parlamenta najbolj zamerijo to, da je ženska.

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije