Ženske in moški
Slovenci smo po bralnih navadah v spodnjem delu evropske lestvice, dovolj nam je vsakodnevno brskanje po internetu, pa še tam se večina najprej ozre na informacijo o predvidenem času branja. Dve minuti še gre, pet je že odločno preveč. In vendar nas nekaj, sicer iz leta v leto manj, zaide v knjižnice in knjigarne po tisto, kar se mlajšim rodovom, potem ko so odrajtali šolsko mučenje, imenovano bralna značka, zdi povsem passe. Knjigo, torej.
Zanimivo pa je, kaj čitamo. Kot kaže avgustovska lestvica najbolj prodajanih knjig velike slovenske založbe, nikakor ne leposlovja, prvo tovrstno delo je šele na šestem mestu. Pred njim so priročniki za osebnostno rast: denimo, kako sebe postaviti na prvo mesto v ljubezni, postelji, družbi in službi, ker da sebe preveč zanemarjamo in tvegamo svoje psihično in fizično zdravje. Ali, da si vse nadloge prikličemo sami z negativnimi prepričanji, kot je, nisem dovolj dobra, zato se je treba ustaviti, se pogledati v ogledalo in si reči, da, imam se rada.
Točno tako – to so knjige za ženske. Priročnika za moške ni niti enega. Najbrž zato, ker nismo hvaležna ciljna publika in bi tovrstna literatura ostajala na prodajnih policah. Dedci itak mislimo, da korakamo na čelu družbe, in nam je povsem jasno, kdo smo in kam gremo. Če malce poenostavim, na fuzbal – ta trenutek raje na košarko in odbojko – in za šank. Take nas je ustvarila narava, kaj hočemo. In definitivno ne bi brali, kako naj v sebi odkrijemo nežnejšo plat, se odpremo partnerici, izlijemo svoje globoko zakopane želje, skrite strahove in zamere. Raje jih pestujemo v sebi in potem se zgodi, kar beremo v črni kroniki, nasilje v družinah in zunaj njih. Zadnji trije grozljivi primeri: afera Fotopub, umor pri Brezju, brutalen napad neuslišanega snubca v Mariboru.
Na dlani je, da priročniki v teh primerih – in tudi drugih z manj tragičnim koncem – ne bi ničesar spremenili, prav tako kot najbrž ne bodo prida koristili ženskam. Te se bodo namreč lahko »realizirale« v družini in družbi, ko se bomo spremenili tudi moški.
