Brez analize DNK ne gre
Ko je mati v svojem in otrokovem imenu s tožbo zahtevala ugotovitev, da je njen nekdanji partner otrokov oče in da je dolžan plačevati preživnino, je sodišče zahtevku pravnomočno ugodilo. A je nato sodbo razveljavilo vrhovno sodišče in primer vrnilo višjemu sodišču, saj v sodnem postopku ni bila odrejena analiza DNK, za dokazovanje očetovstva pa ne zadoščajo zgolj drugi dokazi.
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo 600 evrov preživnine na mesec ter plačilo 10.000 evrov, ker je mati za otroka od rojstva finančno skrbela sama, ureditev stikov med otrokom in očetom pa je prepustilo dogovoru med starši. Višje sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in tako sodbo potrdilo. A je vrhovno sodišče na predlog toženca dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je treba v sporih za ugotavljanje očetovstva uporabiti analizo DNK kot specifičen dokazni postopek ali zadostuje le zaslišanje ene stranke, ob tem da sta pred rojstvom otroka obe stranki izrazili dvom o tem, ali je toženec oče, in v pisnem dogovoru sklenili, da se po rojstvu otroka opravi analiza DNK.
Mati je kot dokaz za svoje trditve o očetovstvu ponudila listine ter test DNK, opravljen na podlagi biološkega materiala tožnikov in toženčeve sestre.
Mati je namreč kot dokaz za svoje trditve o očetovstvu ponudila listine (rojstni list otroka, izpis SMS-sporočil med njo in tožencem ter test DNK iz 2019., opravljen na podlagi biološkega materiala tožnikov in toženčeve sestre), predlagala zaslišanje strank in genetski test očetovstva na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani. Potem ko je toženca seznanila z nosečnostjo, sta pred petimi leti podpisala dogovor, v katerem je zapisana domneva, da je toženec otrokov oče in da bo do rojstva finančno pomagal tožnici, po rojstvu otroka pa naredil test očetovstva, a tega ni storil.
Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni izvedlo dokaza z opravo analize DNK pri Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani, saj je že na podlagi drugih dokazov lahko z gotovostjo ugotovilo, da je toženec oče. Ta je bil sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje povsem pasiven, ni vložil niti odgovora na tožbo niti se ni udeležil naroka, v pritožbi višjemu sodišču pa je priznal zvezo s tožnico, a da še vedno ni prepričan o očetovstvu. Zato sta tudi podpisala dogovor, da bo opravljen medicinski test po otrokovem rojstvu, vendar se je tožnica iz tujine, kjer sta živela, odselila v Slovenijo.
Vrhovno sodišče, ki je ugodilo njegovi reviziji, poudarja, da je domnevni oče v pritožbi tudi sam predlagal izvedbo dokaza z DNK, a ga sodišče druge stopnje ni izvedlo, zato mu ni mogoče očitati, da bi se izmikal izvedbi analize DNK niti da bi izvedbo tega dokaza oteževal (pasivnost na prvi stopnji je opravičil s tem, da je pričakoval, da bo sodišče dokaz z DNK izvedlo glede na to, da ga je predlagala tožnica že v tožbi).
