Brežičan ropal z vrtnico, kje je plen, noče izdati
Potem ko naj bi se proti Brežičanu Romanu Stunkoviću v Sloveniji končali vsi sodni kazenski postopki – teh pa ni bilo malo –, smo ga pred štirimi meseci na zaprosilo Hrvaške izročili tej državi. Tam je bil namreč v odsotnosti obsojen na sedem let in pol zapora zaradi filmskega ropa v Zagrebu, s katerim si je prislužil vzdevek Ropar z vrtnico. Krivdo je vse doslej odločno zavračal, zdaj pa se je na zagrebškem županijskem sodišču zgodil preobrat. Prek odvetnice je namreč dosegel obnovo postopka in krivdo priznal.
Odsedel bo doma
Doslej je torej veljalo, da so ga Hrvatje obsodili v odsotnosti, hrvaško sodišče pa ga je lahko zaslišalo le enkrat, in to prek videokonference s sodišča v Krškem. Takrat je bil kratek, o zagrebškem ropu je dejal le: »Branil bi se, če bi bil kriv. Tako pa se ne bom in niti na vprašanja ne bom odgovarjal.«
Zdaj pa je na zagrebškem županijskem sodišču obrnil ploščo, čeprav je bil ravno tako kratek, o tem, da bi izdal, kam je skril roparski plen, pa ni hotel niti slišati: »Razumel sem obtožbo, kriv sem in žal mi je. Saj bi že prej prišel na vaše sodišče, a mi Slovenija tega ni odobrila. Na vprašanja pa ne bom odgovarjal.«
Saj bi že prej prišel na vaše sodišče, a mi Slovenija tega ni odobrila.
Hrvaški sodniki so njegovo priznanje ovrednotili kot olajševalno okoliščino, zato ga je doletela štiri mesece nižja kazen, torej sedem let in dva meseca ječe. Sicer še ni znano, ali se bo obramba pritožila, naj bi pa Stunković prisojeno mu odslužil prek meje – torej na Dobu.
Neodgovorjeno torej ostaja vprašanje, kje je kar 207.000 evrov vreden roparski plen, ki ga je 8. marca 2017 odnesel iz zagrebške poslovalnice za odkup plemenitih kovin Moro & Kunst. Slovenski policisti naj bi natanko pretaknili njegovo brežiško prebivališče, toda našli naj ne bi ničesar.
Do tistega dne naj bi v Moro & Kunst prišel zlato prodajat že trikrat in uslužbenka poslovalnice T. B. ga je že dobro poznala. Kot je povedala na prvem sojenju, se ji je v spomin vtisnil po tem, da je prihajal s kapo s ščitnikom, očali in poraščeno brado, da je imel eno roko v mavcu, da je vselej močno smrdel po alkoholu, ter po tem, da je bil »edina stranka, ki je zmeraj privolila v ceno zlata, ki smo mu jo ponudili«. Ni pa se ji niti sanjalo, da so njegovi osebni dokumenti, ki so glasili na Ivana Ćurkovića, ponarejeni.
207 TISOČAKOV je bil vreden plen.
In kaj se je zgodilo tistega 8. marca? »V poslovalnici sem bila sama, gospod pa mi je kot vsakič doslej povedal, da ima na prodaj zlato.« Opazila je, da ima s seboj dve vrtnici, eno ji je podaril ter ji voščil za dan žena. Izročil ji je tudi enogramski ploščici zlata Zlatarne Celje. Odprla je sef, da bi mu plačala, tedaj pa ji je na glavo prislonil pištolo in zahteval, naj mu izroči ves denar, zlato ter druge vredne predmete, ki jih imajo v poslovalnici. Ko je to storila, ji je s plastičnimi vezicami zvezal roke in noge ter ji v usta zatlačil robe. Ker pa je v vitrinah zagledal še več zlata, jo je odvezal in zahteval, naj mu izroči še to. Ter jo nato znova zvezal in odšel. Seveda se Ćurković, v resnici pa Stunković, v Moru & Kunstu ni nikoli več pojavil.
Izdale so ga biološke sledi na vezicah. Njegov DNK je bil namreč v slovenski bazi podatkov od leta 2007, ko je narkoman v Čateških Toplicah oborožen vstopil v recepcijo hotela Toplice in z grožnjami, udarci ter mahanjem pištole receptorja prisilil, da mu odpre blagajno. Zvezal mu je roke in noge, ukradel pa 71.000 evrov. Za tisti rop je bil obsojen na osem let zapora.
