Cerkev trpinčila duhovnika

Vrhovno sodišče je kot neutemeljeno zavrnilo revizijo, ki jo je zoper pravnomočno sodbo višjega delovnega sodišča zahtevala Srbska pravoslavna cerkev (SPC) po tistem, ko je slednje potrdilo, da je bil nekdanji paroh Željko Lubarda žrtev sistematičnega trpinčenja delodajalca. Lubarda je namreč v sodnem postopku dokazal, da je upravičen do 13.000 evrov odškodnine, saj naj bi ga v SPC začeli šikanirati po tistem, ko je svojega predhodnika naznanil zaradi suma finančnih nepravilnosti v ljubljanski župniji SPC.

Lubarda je leta 2012 na položaju paroha nasledil Perana Boškovića, od leta 2014 pa je imel sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen in polni delovni čas. A kmalu po nastopu službe je ugotovil domnevne nepravilnosti pri vodenju cerkvene občine Ljubljana v času svojega predhodnika. Po nalogu takratnega zagrebško-ljubljanskega metropolita Jovana Pavlovića jih je začel preiskovati, svoje sume o kaznivih dejanjih v škodo SPC pa je junija 2012 v soglasju s Pavlovićem povzel v kazenski ovadbi proti Boškoviću.
 

Pogojna in denarna kazen

Toda SPC je pozneje poskušala zadevo pomesti pod preprogo, zato je Pavlović od Lubarde zahteval, naj ovadbo umakne, češ da se s tem sramoti SPC, vendar to ni bilo mogoče, saj gre za uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Da so nepravilnosti vendarle bile, potrjuje tudi odločitev ljubljanskega višjega sodišča, ki je potrdilo kazensko obsodilno sodbo za Boškovića.

Zaradi poneverbe oziroma neupravičene porabe cerkvenega denarja so mu izrekli kazen šestih mesecev zapora z dveletno preizkusno dobo, v enem letu od pravnomočnosti sodbe pa mora povrniti 33.689 evrov, kolikor je znašala nezakonito pridobljena premoženjska korist. Dokazni postopek je namreč potrdil, da je v tem znesku med 25. januarjem 2007 in 27. decembrom 2011 zase in za svojo družino iz cerkvenega denarja plačeval račune, ki jih ne bi smel, od naročnine za časopise, dopolnilnega in življenjskega zavarovanja, do računov za telefon, kabelsko televizijo, mobilni telefon in drugo.
 

Najprej premestitve

Lubarda, magister teologije in oče štirih mladoletnih otrok, je nezadovoljstvo svojih nadrejenih zaradi sproženega kazenskega postopka zoper Boškovića kmalu občutil na svoji koži. Šikaniranje se je začelo, ko so ga sredi oktobra 2013 razrešili s položaja v Ljubljani ter ga postavili za začasnega župnika v Kočevju in pozneje poslali v Novo mesto, že po sedmih mesecih pa so ga nameravali premestiti v Koprivnico na Hrvaškem, kar je odklonil.

Potem so mu prepovedali opravljanje duhovniške službe, junija 2016 pa so ga odpustili iz poslovnih razlogov. Zaradi odpovedi je vložil tožbo, spor se je končal s poravnavo.

Tožbo je vložil tudi zaradi šikaniranja in po mnenju delovnega sodišča dokazal, da je bil razlog za začetek sistematičnega trpinčenja ravno v tem, da je še kot zakoniti zastopnik SPC aktivno sodeloval v kazenskem pregonu Boškovića. Za njegove premestitve namreč ni obstajal objektivno utemeljen razlog in niso ga premeščali zaradi potrebe službe. Tožena cerkev je neuspešno izpodbijala obsodilno sodbo, Lubarda pa se je s pritožbo zavzemal za višjo odškodnino iz naslova odvračilne funkcije. A je višje delovno sodišče pritrdilo prvostopenjskemu sodišču tudi glede višine prisojenega zneska, ki ga mora SPC – cerkvena občina Ljubljana v skladu s pravnomočno sodbo plačati Lubardi.

Gre za 13 tisočakov, kar je na zgornji meji dosojenih odškodnin v tovrstnih sporih in za katero je višje sodišče sklenilo, da je primerna. Plačati mu mora tudi dolgovane potne stroške z zakonskimi obrestmi ter stroške pravdnega postopka, saj mu je višje sodišče priznalo vračilo stroškov izvedenca v celoti. Zahtevek za plačilo preostalih zahtevanih 12 tisočakov odškodnine je zavrnilo.
 

Sklicevanje na sodno prakso, ki je ni

Kot je ugotovilo vrhovno sodišče, škoda, ki je nastala Lubardi, »glede na trajanje trpinčenja, specifično okolje, v katerem se je izvajalo, pomen posameznih dogodkov in njihovo težo (na težo vpliva tudi to, kako dejanje izvrši), intenziteto, trajanje nevšečnosti in posledic (ki še vedno trajajo), upoštevaje tudi odvračalno funkcijo, zato ne utemeljuje nižje odškodnine od prisojene«. Zapisalo je tudi, da toženka v reviziji glede prisojene odškodnine ne navaja drugega, kot da je previsoka in nesorazmerna z odškodninami, ki so bile v sodni praksi prisojene v podobnih sporih.


V zvezi s sodno prakso na vrhovnem sodišču namreč ugotavljajo, da se vrhovno sodišče »doslej še v nobeni zadevi ni izrecno opredeljevalo do primernosti prisojene odškodnine po višini (glede na zakonsko zahtevo po učinkovitosti, sorazmernosti in odvračalni funkciji), zato do odstopa od (enotne) sodne prakse niti ni moglo priti«.