Umorjena Zorica: pingpong in roštilj sta bila preslab alibi

LJUBLJANA – Najprej oproščen, po razveljavljeni sodbi pa obsojen na sedem let in dva meseca zapora. To je usoda, ki jo je sodišče zaradi hudodelskega združevanja in ugrabitve Zorice Škrbić določilo Milanu Trivkoviću. Slednjemu ni pomagal niti alibi, s katerim so ga očitno želeli rešiti njegovi prijatelji.

Ti so mu soglasno pritrjevali, da je usodnega večera, 26. junija 2014, ko sta se Željko Petrović in Blagoje Sazdov v gozdu zverinsko izživljala nad nesrečno Škrbićevo, doma z njimi pekel na žaru in igral pingpong. Tričlanski sodni senat, ki mu je predsedovala ljubljanska sodnica Barbara Črešnar Debeljak, jim namreč ni verjel, saj isti prijatelji v dneh po grozljivem dejanju policistom česa takšnega niso zatrjevali.
Ključno vlogo so odigrale tudi določene zaščitene priče, s pomočjo katerih si je sodišče lahko ustvarilo bolj jasno sliko.

Zaščitena priča 30 je Trivkovića okoli petih popoldne tistega dne videla stati pred vhodom v paintball park, ki je od obtoženčeve hiše oddaljen le nekaj metrov. Priča 77, za katero je obramba v zaključnih besedah menila, da dejansko potrjuje Trivkovićev alibi, mu po oceni sodišča tudi ni bila v pomoč, saj ni znala natančno povedati, katerega dne je prišla v času, ko se po televiziji vrti Dnevnik, kot je priča pripovedovala, k obtožencu. Slednji sodišča tudi ni prepričal, da soobsojenih v tej zadevi (poleg Petrovića in Sazdova še Senada Livadića – zaradi pomoči pri ugrabitvi je dobil dve leti in dva meseca zapora) ne pozna. Kot je izpostavila sodnica, je obtoženčeva stična točka prav Sazdov, saj je Trivković zahajal v njegov lokal v Ljubljani. Povezujejo ju tudi telefonski klici nekaj pred ugrabitvijo in po njej.

Sodišče mu ni verjelo

Četudi so pričo 88 med sojenjem ustrahovali in napadli in je zaradi strahu za svojo varnost in življenje želela čim bolj zmanjšati Trivkovićevo vlogo v hudodelski združbi, pa je sodišče sklenilo, da ji gre verjeti v tem, da je sredi gozda videla voznika bele alfe, ki je bil podoben Trivkoviću. Njeno izpoved je kritično presojalo tudi s pomočjo zaščitene priče yy, ki je med sojenjem povedala, da si priča 88 zaradi bojazni ne upa povedati vsega, kar je videla.

Za sodišče pa je bilo pomembno tudi obnašanje obtoženega Trivkovića po samem kaznivem dejanju, ko je zapustil Slovenijo. Ni mu verjelo, da se je potem, ko je višje sodišče lani oprostilno sodbo razveljavilo in hkrati zanj odredilo pripor, predal na slovensko-hrvaški meji. Glede na to, da je po mnenju senata vedel, kdaj je razpisana seja višjega sodišča in da je kmalu zatem odšel v BiH, vse to ne kaže na to, da je želel v Sloveniji razčistiti odprte zadeve. »Tudi izpoved policistke PP Brežice ne izkazuje, da ste se želeli predati,« je spomnila sodnica.​

Hoteli so izvedeti, kje je plen

Pomembna okoliščina, ki ob vseh drugih kaže na to, da je za vsem skupaj stal tudi obtoženi, je po mnenju sodišča tudi ta, da Trivković živi v neposredni bližini kraja mučenja in da so ga sostorilci v hudodelsko združbo vključili, ker dobro pozna tiste kraje.

Vse skupaj je vodil en glavni cilj, od pokojne Zorice z mučenjem izvleči, kje je bil skrit plen roparjev sefov SKB, v katerega je bil vpleten Dejan Vidmar, sicer njen partner. Vse te okoliščine, tudi izpoved pravosodnega policista glede hujšanja Trivkovića v priporu da bi ga priče težje prepoznale, po besedah sodnice kažejo, da je storil očitana mu kazniva dejanja. Za hudodelsko združevanje je dobil dve leti in tri mesece zapora od maksimalno možnih petih let (senat je namreč del očitkov iz obtožnice izpustil, saj mu niso mogli dokazati, da je pred ugrabitvijo opazoval Škrbićevo pred njeno hišo, pa tudi, da je imel v posesti belo alfo).

Za kaznivo dejanje ugrabitve pa maksimalno zagroženih pet let, kar ob seštevku in izreku enotne zaporne kazni znese sedem let in dva meseca. Družino pokojnice, mamo Nado, očeta Nedeljka ter brata Bojana in Zorana, pa je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom (vsak zahteva po 50.000 evrov) napotilo na pot pravde.