Danijelu bi nogo kar odrezali

TRBOVLJE – Februarski podor na regionalni cesti med Zagorjem in Trbovljami je marsikomu nagnal strah v kosti. Eden tistih, ki se z nelagodnim občutkom vozijo po teh cestah, je tudi nekdanji trboveljski taksist Danijel Gušatovič. Na februarsko soboto pred tremi leti ga je s sopotnico zasulo nekaj več ton težkih skal pri Lafarge cementu na vpadnici v Trbovlje. Skale, posamezne so merile tudi štiri metre, so njun avto pokopale pod seboj, za las sta jo odnesla živa. A ostale so posledice, za katere pa, kot zatrjujeta Gušatovič in njegov pooblaščenec iz firme Synergos, država noče niti slišati, kaj šele prevzeti odgovornosti in povrniti škode. Gušatovič je že avgusta 2017 na državno odvetništvo naslovil odškodninski zahtevek za 55.000 evrov.

Po nenadnem podoru sta obtičala ukleščena v pomečkani pločevini. Potnica se je na srečo le močno prestrašila, zaradi česar ima še danes težave, Gušatovič pa jo je odnesel precej slabše. Ukleščena ju je začela zalivati tudi voda in grozilo je, da utoneta. Gasilci in reševalci so ju poskušali izvleči skozi odrezano streho, a ni šlo. »Že med reševanjem sem dobival injekcije, nekajkrat sem izgubil zavest. Leva noga je bila zmečkana, nekako je visela, nisem je mogel premikati. Ker ni šlo, je zdravnica predlagala amputacijo, a so k sreči reševalci in gasilci temu nasprotovali. Končno jim je po napornih poskusih uspelo rešiti iz avta tudi mene,« pravi še danes hvaležen rešiteljem. Odpeljali so ga v bolnišnico in operirali. »Po 15 dneh so me prestavili, odstranili fikser in vstavili vijake ter žebelj,« doda. Sledile so fizioterapije, s težavo se je za silo in na kratke razdalje gibal z berglami. Eno leto je bil v bolniški in fizično okreval, prebijal pa se je tudi skozi psihične travme. »Poleg bolečin sem imel more, zbujal sem se, strah me je bilo, kaj bo z menoj. Pri 24 letih si res nisem želel biti invalid ali imeti umetno nogo,« opisuje. Poklic taksista je opustil. »Za službe je že tako težko, z mojim stanjem in ovirami pa ne glede na starost še težje. Zelo sem vesel, da sem jo končno našel v podjetju Herz. Večinoma delam sede, saj drugače ne gre.« Nogo so mu rešili, čeprav ni več, kar bi morala biti. »Ostale so vidne brazgotine zaradi šivov in podobno. Še vedno imam močne bolečine, če predolgo stojim, pojavijo se tudi ob spremembi vremena,« pravi.


Zapleta pa se pri odškodnini. V Sloveniji namreč ni nikogar, ki bi odgovarjal za tisto, kar je doletelo Gušatoviča. »V zahtevku smo postavili dejstvo, da je za škodo nedvomno odgovorna država, saj gre za državno cesto. Zato naj državno odvetništvo išče naprej odgovorno osebo, ki jo je po zakonu dolžno zastopati, in naj se iz tega naslova nato opredeli, kdo je odgovoren. Ve se, za katero cesto gre, kakšen status ima, kateri odsek je, kaj se je zgodilo, ne najde pa se odgovorne osebe. Vsi se vehementno branijo,« pravi direktor Synergosa Andraž Osim.

»Leta in leta se je vedelo, da je preteča nevarnost, pa se ni nič naredilo. Cesta se nikoli ni zaprla ali omejila. Ne gre le za materialno škodo, ampak tudi za človeka. Tak odnos države pa je nedopusten. Država bi ne glede na strošek morala zavarovati takšne stvari. Vzame cestnino, plačuješ vse mogoče zadeve, in človek pričakuje, da pelje varno, ne pa da nate padejo skale. Država mora najti ustreznega sogovornika, da se zadeva pravno reši,« še poudari Osim.

Na državno odvetništvo smo naslovili nekaj vprašanj. Zakaj niso odgovorili Gušatoviču? Zakaj se je cesta zavarovala in sanirala šele po podoru in nesreči, ne pa že prej, upoštevajoč navedbe, da se je že dolgo vedelo za nevarnost? In zakaj je država, kot izhaja iz neuradne informacije, glede odškodninskega zahtevka uredila z Lafarge cementom, ne pa tudi z Gušatovičem? V odgovoru navajajo, da so v zvezi s predmetno zadevo 4. aprila letos prejeli regresni zahtevek Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije zaradi plačila 6740,25 evra. Sicer v zvezi s to zadevo Državno odvetništvo RS ne vodi nobenega drugega postopka.