Decembrskih morilcev niso našli

Najstarejši neraziskan umor iz obdobja samostojne Slovenije je nasilna smrt 23-letnega Mariborčana Danijela Bergleza. Zgodil se je v času piramidne igre za naivneže, imenovane fair play, v kateri se je vrtelo na milijone tedanjih nemških mark. Igra sicer po zakonu ni bila prepovedana, je pa za seboj pustila množico opeharjencev, na žalost pa tudi smrtno žrtev.

Berglez je kot voznik delal za Margareto Tomažič, eno od organizatoric piramidne igre. Usodnega 12. decembra 1991 zvečer je bilo v pivnici Jama na Kodeljevem v Ljubljani množično srečanje vlagateljev, ki so iskali srečo z vložki v prevarantsko igro. Po koncu predavanja, ko so se organizatorji odpravljali proti avtomobilom, je mimo pritekel neznanec in pograbil kovček, verjetno poln denarja in novih pogodb.

Ko se je eden iz skupine pognal za njim, se je izza drevesa pojavil drugi neznanec in začel streljati. Medtem se je na prizorišču drznega ropa znašel Berglez in stekel za neznancem s kovčkom, tedaj pa je znova počilo. Danijel se je zgrudil in obležal. Krogla ga je zadela v bližino srca in iz njega je odtekalo življenje. Še isto noč so ga v ljubljanskem kliničnem centru operirali, toda njegovo stanje je bilo kritično. Krogla je prebila arterijo in obstala ob hrbtenici. Po dvanajstih dneh je v bolnišnici umrl.

Danijelov oče Rudi Džeferovič (Danijel je pred poroko prevzel mamin dekliški priimek Berglez) in mati Zdenka od tedaj ohranjata upanje, da bodo vsaj odkrili storilce. Že ko se je sin v bolnišnici boril za življenje, 24. decembra pa je umrl, je Džeferovič mrzlično iskal odgovore na vprašanja: Kdo, zakaj? Po nekaj letih neuspešne preiskave je bilo bolj ali manj jasno, da bo zločin ostal nepojasnjen.
 

Očetov dvom

Staršem se je sesul svet in skoraj tri desetletja je njun december namesto mesec veselja čas trpkega spomina na sinovo smrt. Po slovesu sta se ukvarjala s kopico vprašanj, a nikogar ni bilo, ki bi jima kar koli odgovoril. Nikogar, ki bi materi in očetu ob nenadomestljivi izgubi ponudil roko ali strokovno pomoč. Sama sta iskala in še vedno iščeta odgovore. Je bil njun sin žrtev profesionalne likvidacije ali je šlo za usodno naključje?

»Nekatere okoliščine napeljujejo na sum, da ni šlo le za navaden rop,« meni Rudi Đeferović. »Ko sem po dogodku spraševal naokoli, so se začele vrstiti grožnje po telefonu, ko sem v Mariboru hotel govoriti z glavno organizatorko te igre, mi je to preprečil policist v civilu. Menim, da je nekaj ljudi, ki vedo več o ozadju tega dogodka,« je prepričan. Danijelova mati pa doda: »Sina nič ne more vrniti, a morda bi bilo lažje, če bi vedeli, zakaj.«
 

Streljanje na Rakovi jelši

Napad na 45-letnega Izeta Ramčilovića se je zgodil 18. decembra 2006 na samotni poti na Rakovi jelši v Ljubljani. Okoliški prebivalci so se izogibali pogovoru o tem, kaj naj bi se tam zgodilo, čeprav so žrtev vsi dobro poznali. In od napada se ni dosti spremenilo.

Ramčilović je imel na koncu Rakove jelše, kjer je bilo na stotine vrtičkov, svoj ranč. Imel je konje in ogrado za ovce. Usodnega jutra se je z avtomobilom po blatni poti peljal proti ranču, da bi nahranil živali, tik pred ciljem pa ga je ustavilo deblo, nastavljeno čez cesto. Znašel se je v zasedi. Ko je stopil iz avta, je uzrl zamaskiranega neznanca, ki je vanj uperil pištolo in trikrat sprožil. Vsaj dve krogli naj bi ga zadeli. Po streljanju je neznanec peš zbežal, ranjeni Ramčilović pa je prišel do svoje vrtne hiše in eden od njegovih sodelavcev ga je odpeljal proti Cesti dveh cesarjev, med vožnjo pa je Ramčilović sam po mobilnem telefonu poklical policijo. Podrobnosti o obračunu je policija izvedela iz prve roke. Preiskovalci so jih zaradi interesov preiskave seveda zamolčali javnosti in še danes ni znano, ali držijo domneve, da je Izet storilca prepoznal.

Po prvem šoku je med sorodniki žrtve sledilo rahlo olajšanje, saj so bili prepričani, da bo po uspešni operaciji okreval. Zdravniška pomoč je bila pravočasna, so menili. Toda po nekaj dneh, v nedeljo, 24. decembra, je Ramčilović nepričakovano umrl za posledicami strelskih ran.
 

Osumljenec znan policiji

Policija naj bi nekaj let storilcu dihala za ovratnik, vendar naj bi preiskovalcem manjkali dokazi. Šele pred nekaj leti so razkrili, da so preiskavo obnovili in dopolnili kazensko ovadbo zoper neznanega storilca iz januarja 2007. Opravili so spet več kot sto pogovorov, novejša metoda analize DNK pa naj bi dala odgovor o storilcu. »Na prizorišču napada smo našli določene predmete – nosilce materiala DNK – in pri ponovni analizi smo prišli tudi do DNK osumljenca.


Z določenimi ukrepi in zbiranjem obvestil ter tudi s prepoznavo smo ugotovili, kdo je storilec. Lahko povemo le, da sta bila žrtev in storilec povezana v določenih kriminalnih aktivnostih. Čakamo na nadaljnje usmeritve tožilstva.« Kdo je torej storilec? »Je dosegljiv in je slovenski državljan,« se je glasil kratek odgovor, a krvava zgodba še ni dobila epiloga.
 

Nož je izginil

V petek, 22. decembra 1995, so v stanovanju na Cesti na Markovec v Kopru našli truplo 69-letne Nadežde Lilić. Nekdo se je z nožem spravil nad nemočno žensko. Lilićeva, doma v Sokobanji v Srbiji, je preživljala zimo pri svojcih na Obali. Mirna gospa je že v prejšnjih letih večkrat prihajala na daljše obiske k hčerki, ki je z družino živela v Sloveniji. V Kopru je zaradi boljšega počutja nameravala preživeti zimo. Stanovali so na Cesti na Markovec. Komaj kdaj je zapustila stanovanje v sedmem nadstropju, občasno je obiskala vnukinjo, ki je živela nedaleč stran.

Za preiskavo umora Nadežde Lilić so celo ustanovili posebno preiskovalno komisijo, ki je nekaj let redno preverjala vse podatke v zvezi s krvavim dogodkom, a uspeha ni bilo. Noža niso našli, o drugih sledeh, ki so ostale za morilcem, preiskovalci zaradi interesa postopka niso govorili. Preiskava se je zavlekla, obstajalo je več možnih različic. V stanovanje ni bilo vlomljeno in vprašanje je, kako se je storilec sploh znašel tam; je žrtev sama odprla vrata, kar bi lahko pomenilo, da je obiskovalca poznala, ali pa se je le odzvala na zvonjenje na vratih, ne da bi vedela, kdo prihaja. Dejstvo je, da je imel storilec po zločinu dovolj časa, da je prebrskal stanovanje in odnesel nekaj denarja ter zlatnine.


Kriminalisti so opravili vrsto temeljitih informativnih pogovorov in preverili vse osebe, ki so se v kritičnem času vrtele po stanovanjskem bloku. V tistem času se je tam gibalo nekaj prodajalcev od vrat do vrat, ki so jih opazili v bližini. Končno so prišli do zanimivega odkritja; kot možna osumljenka naj bi se pojavila ženska, akviziterka, ki je v dopoldanskem času, ko se je zgodil umor, zvonila od vrat do vrat in prodajala nekakšne pripomočke!

Je torej morila ženska? Akviziterko so povabili na poligrafsko testiranje. Da je bil rezultat negativen, smo izvedeli pozneje. Še vedno pa je bila med možnimi osumljenci. In po nekaj letih so ji znova predlagali poligrafiranje, akviziterka iz Ljubljane pa ga je zavrnila.