Delavec omahnil z osemmetrskega zidu
Možakar se je septembra 2011 hudo poškodoval v delovni nesreči na gradbišču, ko se je brez uporabe varnostnega pasu povzpel na betonski zid, da bi v luknje, ki jih je prej izvrtal njegov sodelavec, zabil armaturne palice, in pri tem padel 8,5 m globoko.
Njegov delodajalec je bil podizvajalec glavnega izvajalca, obe družbi sta imeli zavarovano odgovornost pri zavarovalnici, od katere je delavec terjal odškodnino za (ne)premoženjsko škodo. V ponovljenem sojenju je sodišče odločalo (še) o zahtevku za plačilo 150.070 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter 365 evrov mesečne rente, in sicer oboje iz zavarovane odgovornosti glavnega izvajalca.
Po oceni izvedenca je bil način, na katerega se je lotil dela, to je brez uporabe varnostnega pasu, z vidika varstva pri delu nepravilen.
Sodišče zahtevku delno ugodilo
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in delavcu prisodilo 116.607 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevano mesečno rento od decembra 2017, v presežku (za nadaljnjih 33.462 evrov) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Štelo je, da konkretno delo predstavlja nevarno dejavnost, s katero se je ukvarjal glavni izvajalec, ki je bil v razmerju do tožnika pravzaprav njegov dejanski delodajalec.
Glavni izvajalec je odredil, da podizvajalec oziroma njegovi delavci opravijo delo na nezavarovanem delu gradbišča, a jim ni dal nobenih konkretnih navodil ter ni zagotovil osebne varovalne opreme – varnostnih pasov. Obveznost glavnega izvajalca del je bila poskrbeti za varnost in navodila na gradbišču, in ker tega ni storil, je delavec delo opravljal na neustrezen način.
Zato je glavni izvajalec objektivno odškodninsko odgovoren za padec delavca in posledice. Delavec po drugi strani po mnenju sodišča ni prispeval k nastanku škode, čeprav je tako trdila zavarovalnica. Višje sodišče je s tem soglašalo.
Predstavlja nevarno dejavnost
V sodni praksi je namreč sprejeto stališče, da že delo na nižji višini, kot je bila v konkretnem primeru, predstavlja nevarno dejavnost. Tožnik je bil usposobljen za varno delo na objektu in bi mogel in moral vedeti, da način, na katerega se je lotil dela, ni pravilen. Vendar za varno opravljanje dela ni imel na voljo nobene ustrezne rešitve. Preostalo mu je samo še, da o tem obvesti nadrejenega in po potrebi opusti opravljanje nevarnega dela, česar pa ni storil. Po oceni izvedenca je bil način, na katerega se je lotil dela, to je brez uporabe varnostnega pasu, z vidika varstva pri delu nepravilen.
A tej delavčevi opustitvi težo dodatno zmanjšuje tudi okoliščina, da je šlo za nujno delo, s katerim se je mudilo. Delodajalec je z opustitvijo nadzora in konkretnih navodil delavce prepustil samim sebi ter jih tako tiho oziroma posredno usmeril, da čim prej opravijo delo na način, ki je z vidika varnosti in zdravja pri delu nesprejemljiv.
Ob tehtanju vsega je vrhovno sodišče, ki je dopustilo revizijo, a jo je na koncu zavrnilo, zaključilo, da tožniku ni mogoče pripisati prispevka k nastanku škode ter da ni podlage niti za delno razbremenitev odgovornosti glavnega izvajalca.
