Diagnozo postavili 12 dni prepozno

LJUBLJANA – Več kot 18 let po domnevni zdravniški napaki, storjeni v škodo danes 21-letnega Gregorja Hernčiča, se ta s starši, mamo Marto in očetom Karolom, na ljubljanskem okrožnem sodišču še vedno trudi dokazati svoj prav. Da bi bil danes lahko čisto povsem normalen fant, če bi ga v usodnih decembrskih dneh leta 1999 pravilno zdravili.
V naši največji slovenski bolnišnici, Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana (UKC Ljubljana), so seveda prepričani, da so delali vse po pravilih zdravniške stroke. Torej, da niso storili napake. Opirajo se tudi na mnenje izvedenke Janje Blatnik. Ta je morala s kolegico, prav tako izvedenko Heleno Kristino Reberšek Gorišek, še enkrat stopiti pred sodnico Tatjano Turk Pilič.
Ponovila je, da zdravniki na ljubljanski infekcijski kliniki niso storili nobene napake, saj Gregor ni imel znakov centralne prizadetosti, ki bi kazali na razvoj meningitisa, in so ga zato še naprej zdravili s penicilinom in ne z antibiotikom cefotaksimom za zdravljenje bakterijskega meningitisa. »Kdaj se je razvil meningitis, ne vem. Lahko, da od 10. decembra naprej. Diagnoza je bila postavljena 13. decembra, torej najverjetneje 12. decembra. A tega ne morem trditi,« je menila. Poudarila je, da so zdravniki na kliniki otroka »zelo skrbno« spremljali, bolezen pa je bila zelo kompleksna, težka in »s simptomi za vse možne stvari«. Sama bi sicer, kot je povedala, še v času, ko deček ni imel znakov centralne prizadetosti, opravila lumbalno punkcijo, da bi se prepričala o meningitisu.

Preozko razmišljanje

Tako Blatnikova kot Reberšek Goriškova sta se strinjali, da zdravnikom v času pred 6. decembrom ni mogoče očitati napačnega ravnanja. Povsem drugačno pa je njuno mnenje po omenjenem datumu. Reberšek Goriškova tako pove, da so fantu po sprejemu v bolnišnico postavili diagnozo juvenilni artritis in tudi pravilno predpisali cefotaksim, ki vpliva na meningitis. Da opravljena punkcija 6. decembra ni kazala na meningitis, bi lahko po mnenju strokovnjakinje pripisali vplivu omenjenega antibiotika, ki so ga 4. decembra zamenjali s penicilinom, saj ta še najmanj 50 ur ostane v telesu. A kljub temu bi po njenem mnenju morali zdravniki hkrati upoštevati rezultate možganske tomografije in klinično sliko v celoti ter razmišljati širše. »Iskali so vse v sklopu bakterijske okužbe, a povzročitelja niso našli. Streptokok ni bil povzročitelj tega, ker bi se s penicilinom že poznalo. Otrokovo zdravstveno stanje se je slabšalo, tudi po 7. decembru,« je povedala in dodala, da bi bilo bolje, da bi dečku spet dali cefotaksim in bi poskušali ugotoviti povzročitelja. »Razmišljanje je bilo preozko,« je še menila.

Odvisen od staršev

Dečka so prvega decembra 1999, starega dve leti in 10 mesecev, na infekcijsko kliniko pripeljali iz kamniškega zdravstvenega doma. Tja ga je poslal njegov pediater Slavko Novak, ki je glede na simptome zapisal, da ima morda meningitis. Prva napaka naj bi bila po mnenju Hernčičevih storjena že ob sprejemu, saj na kliniki niso takoj začeli zdraviti meningitisa, ampak je pediatrinja Dušica Pleterski Rigler ugotovila, da naj bi šlo za juvenilni artritis. Po prepričanju tožnikov bi jo Gregor, če bi takoj začela vse diagnostične postopke, med drugim punkcijo možganske tekočine (likvorja), precej bolje odnesel. Otroku naj bi v prvih dneh po sprejemu dali napačen antibiotik, neustrezno zdravljenje pa je prikrilo razvoj meningitisa, ki je prešel v težje obvladljiv gnojni meningitis, ta pa je nepopravljivo poškodoval možgane. Pravilno diagnozo so postavili šele 12 dni po sprejemu. Gregor danes dosega zgolj 20 odstotkov inteligence povprečnega odraslega človeka, ima epileptične napade, zelo okvarjen sluh, ne more govoriti in se normalno gibati.