DNK ni obsodil rožnatih panterjev!

Rop draguljarne Malalan v središču prestolnice je bil eden od najbrutalnejših in za roparje tudi najdobičkonosnejših v zadnjih letih na Slovenskem. Malalana so 3. februarja 2016 oropale tri osebe, sodeč po metodi dela so spominjali na razvpito roparsko bando Rožnati panterji. Vsi so bili skoraj zagotovo moški, čeprav je bil eden od njih našemljen v žensko. Ivan Marković je na begu, policisti pa so preostala osumljenca prijeli ter predali tožilcem. Toda ti so tako v primeru Srba Petra Škora kot v primeru njegovega rojaka Djordja Vostinića na kazenskih sodnijah doživeli popoln fiasko. Pri Škoru so zamočili kar sami, pri Vostiniću pa je zdaj tudi višje sodišče razsodilo, da njegova biološka sled na eni od roparskih macol ni dovoljšen dokaz za obsodbo.

DNK ni dovolj za Kriv je!

Z njimi so razbijali vitrine ter ukradli 78 ur prestižnih ur v skupni vrednosti 448.962,63 evra, med begom pa v nogo ustrelili uslužbenca draguljarne Mateja Zupana.

Najprej so aretirali Škora, a je bil ta po precej nenavadnem postopku oproščen ropa in simbolično obsojen le za odvzem motornega vozila – ravno on je namreč dan prej v Kopru ukradel toyoto, ki so jo uporabili med begom, se z njo zapeljali do Vodic, se presedli v drug avtomobil in zapustili Slovenijo. Tožilstvo mu je sprva očitalo, da je pri ropu sodeloval kot četrta oseba, voznik, toda pozneje je na podlagi izpovedi priče spremenilo obtožbo, po kateri naj bi sodeloval pri ropu, voznik je bil očitno nekdo drug. A je sodnik Zvjezdan Radonjić poudaril, da je Škoro po prepričanju sodišča res odpeljal avtomobil (na volanu so bile najdene njegove biološke sledi), ga pripeljal v Ljubljano, nato pa v njem počakal roparje in jih pozneje odpeljal do Vodic, vendar ga ni mogel obsoditi, saj mu obtožba tega ni več očitala. Da je bilo neskladje v obtožnici takšno, da mu sostorilstva oziroma pomoči pri ropu ne morejo očitati, so se strinjali tudi višji sodniki, zato je bil Škoro pravnomočno opran krivde.

Kot drugega so aretirali Vostinića; po prepričanju organov pregona je bil torej napravljen v žensko, v draguljarno je vstopil z dežnikom, na katerem je pisalo Derby, vitrine pa pomagal razbijati z macolo, ki jo je po ropu pustil v bližini kraja zločina. Na sodniji pa se je zgodila še ena tožilska kalvarija.

Veliko dokazov proti njemu ni bilo; priče ga v ženski niso prepoznale, niti izjemno slabi posnetki videonadzornih kamer ga niso mogli razkrinkati, saj ni bil le v opravi dame, ampak tako kot preostala roparja z zamaskiranim obrazom. Tožilstvo je zato pomahalo z edinim dokazom, sicer takim, kakršen je bil v preteklosti že velikokrat dovolj za obsodbo, vendar pa vse strožji dokazni standardi velevajo, da je treba obtoženca v dvomu oprostiti.



Tako kot Škoro niti Vostinić krivde ni priznal, njegova odvetnica Anka Kozamernik pa je že na predobravnavnem naroku krenila v odločen protinapad proti obtožbi. »Ni niti enega dokaza, da bi bil ravno on tisti, ki je izvršil kaznivo dejanje,« je nagovorila okrožno sodnico Ireno Škulj Gradišar. Resda so na kladivu, ki je bilo odvrženo pred draguljarno, v mešanih bioloških sledeh morda odkrili tudi njegovo, vendar pa to po mnenju odvetnice še zdaleč ne dokazuje, da je bil vpleten (tudi) v rop.

Strokovnjaki, ki so se zakopali v macolo, so nato ocenjevali DNK-sledi. Njihov sklep je bil, da ena od njih verjetno oziroma zelo verjetno pripada obtoženemu. Niso pa tožilstvu pomagali z odločilno besedo, da nedvomno pripada!

Ni znano, kdaj je držal macolo

Škulj Gradišarjeva je zato razglasila nepravnomočno sodbo v imenu ljudstva, s katero je Vostinića oprostila in ga ukazala izpustiti iz pripora. »Res ga nobena priča ni prepoznala kot storilca. Imeli smo sicer močen posredni dokaz, ena od treh odkritih biološki sledi na ročaju v bližini kraja ropa najdene macole je pripadala njemu. Toda to dokazuje le, da jo je enkrat držal v roki, ne moremo pa trditi, kdaj. Ta sled ne zadošča za obsodbo, vsaj še en šibek dokaz proti njemu bi moral biti, a ga ni.«



Zdaj je znana tudi sodba pritožbenega sodišča, ki so ga tožilci nagovarjali, naj spremeni okrožno sodbo ter 30-letnemu Srbu s francoskim potnim listom prisodi tri leta in osem mesecev. Sporočilo višjega sodišča pa se glasi: prva stopnja je v dvomu ravnala pravilno in Djordje Vostinić pravnomočno velja za človeka, ki Malalanu ni ukradel za skoraj pol milijona ur.