​»Eva, prekratko življenje je bilo to, a vredno vsaj desetih životarjenj«

LJUBLJANA – Poročali smo že, da je v snežnem plazu na gori Alpamayo v Peruju v nedeljo umrla 27-letna slovenska popotnica Eva Žontar. 

Snežni plaz je poleg nesrečnice, doma iz Litije, pod seboj pokopal tudi njenega prijatelja iz Anglije in perujskega vodnika. Alpamaya je sicer 5947 metrov visoka gora v perujskih Andih, ki jo pogosto opisujejo kot najlepšo goro na svetu.

Preberite še: Najlepša gora na svetu vzela mlado Slovenko

Mlada popotnica je že okoli dve leti s kombijem, ki ga je preuredila v avtodom, potovala po Južni Ameriki. »Meni pomeni živeti svoje sanje predvsem to, da si srečen. Da greš spat z nekim občutkom notranjega zadovoljstva, miru in samouresničenosti,« je Eva nekoč dejala v intervjuju.

Mnogi upajo, da je Eva za večno zaspala prav s tem občutkom. Na družabnih omrežjih se je kmalu po objavi tragičnega dogodka pojavilo na stotine žalnih objav, v katerih se spominjajo mnogo prezgodaj umrlega dekleta.

Hvaležni, da so bili del njene poti

»Stara 27 let, popotnica po duši in načinu življenja; dekle, ki je življenje ni nosilo s sabo, pred njim je plavala svojim sanjam in obzorjem naproti. Dve leti že na poti s starim predelanim kombijem prek Latinske Amerike. Sama, a zaljubljena v vse lepo, v hribe in ljudi, ki jih je srečevala na poti. Med vzponom na 5947 metrov visoko Alpamayo jo je skupaj z dvema soplezalcema odnesel sneg. V prvi številki Avanture smo pisali o njej, naslednje leto bi se verjetno srečala nekje pod Andi in mogoče bi se mi za krajši čas pridružila na zadnjem sedežu motorja. A se žal ne bo zgodilo. Prekratko življenje je bilo to - a polno, vredno vsaj desetih životarjenj. Srečno, Eva, kamorkoli že te tokrat nosi tvoja pot,« je zapisal popotnik Zvone Šeruga.



V srce sežejo besede njene družine, očeta, mame, brata Mateja in sestre Ane: »Vedno je sledila svojemu srcu, ki jo je nazadnje vodilo na najlepšo goro sveta, Alpamayo. Ob vzponu na njen vrh, je alpinistično odpravo, katere del je bila tudi Eva, presenetil snežni plaz, v katerem je izgubila življenje. Tam so se njene življenjske sanje končale; odšla je v večnost. Vedno bo z nami.«

»Počivaj v miru nad oblaki naša draga prijateljica, sodelavka in sončna bojevnica. Toliko lepih in dragocenih besed si nam zapustila. Hvala za vsa tvoja popotniška pisma, zgodbe življenja in radosti. Hvaležni smo, da smo bili lahko delček tvoje poti. Večno boš v naših srcih,« se popotnice spominjajo nekdanji sodelavci.



Ob tej tragediji pa še kako držijo besede Tamare: »Eve nisem osebno poznala - le tu in tam sva se slišali, da si poveva, kako sva in kako se podpirava, navijava ena za drugo. Vseeno se me je njena smrt zelo, zelo dotaknila. Ja, poznala sem jo, poleg tega pa je smrt res ena taka stvar, ki ima veliko moč dotakniti se ljudi. Kajne? Ker dotakne se nas lahko samo nekaj, kar je tudi NAŠE. Nekaj, kar je tudi v nas. Nekaj, kar tudi na nas čaka ...«