NERAZISKANO
FOTO: Mafija v Sloveniji: Je Stojanovića res ustrelil Bojan Makuc?
Mineva 19 let od enega odmevnejših krvavih obračunov, ki so se v tistem obdobju dogajali na ljubljanskih ulicah in drugod.
Odpri galerijo
Premil Stojanović
Policija je sicer spremljala burno dogajanje na kriminalni sceni, vendar pri odkrivanju storilcev ni bila preveč uspešna. Ko je tekla kri, so državljane poskušali pomiriti z izjavami, češ da gre zgolj za obračunavanje znotraj kriminalnega podzemlja, kar naj bi pomenilo, da vendarle živimo v varni državi.
Kot rečeno, v letih pred smrtjo 40-letnega Premila Stojanovića se je zgodilo več umorov, ki so napovedovali nova merjenja moči v podzemlju. Še vedno ni bil pojasnjen umor Dobrivoja Šakanovića - Šakana iz leta 1997, živ je bil spomin na umor Veselina Jovovića junija 1998 v Latino baru, februarja 1998 so v Alamutu, domnevno »po pomoti« ustrelili Seifa Mujića, septembra 1999 je pred lokalom Bounty na Fužinah mrtev obležal 36-letni Nermin Arnaut, ki je bil ena glavnih prič na sojenju strelcem iz A-bara marca 1998.
Sledil je poskus oboroženih neznancev januarja 1999, ko so v lokalu Kresnička v Šiški poskušali obračunati z Mišem Vujičićem, a jim je ušel, novembra istega leta pa ga je v ljubljanskem Bellevueju hudo ranil Vukašin Jovović, brat umorjenega Veselina Jovovića. Obračunavanja so se torej kar vrstila, vpleteni v te dogodke pa naj bi bili tako ali drugače povezani. V javnosti je prevladal vtis, da krvavemu dogajanju policija nikakor ni kos.
Zgodilo se je 19. januarja 2000, ko se je Premil Stojanović proti večeru vračal domov. Pred blokom na Brodarjevem trgu ga je pričakal neznanec, iz teme so odjeknili streli in Stojanović je mrtev obležal. Obračun, katerega žrtev je bil človek, ki so ga dotlej že večkrat ovadili zaradi različnih kaznivih dejanj, je močno odmeval v javnosti. Zanesljivega odgovora, kdo je ustrelil Stojanovića, še bolj pa to, kdo naj bi bil naročnik, še ni. Ozadje tega dejanja še vedno ni povsem raziskano.
Odgovori policije so se v naslednjih letih ponavljali, češ, preiskava še traja. V policijskih spisih se je nabralo za debel sveženj zaznamkov, opravljenih poizvedovanj in pogovorov z ljudmi, ki bi bili lahko tako ali drugače povezani z umorom. Toda takratne napovedi, da bo umor Premila Stojanovića ostal nepojasnjen, so se bolj kot ne uresničile. Policijski molk je lahko pomenil dvoje – da so preiskovalci zatavali v popolno temo ali da z ugotovitvami niso želeli razburjati javnosti.
Za Premila Stojanovića je veljalo, da naj bi bil pomemben član ljubljanskega kriminalnega podzemlja, njegova smrt pa naj bi bila rezultat notranjih čistk. A vse to so bile le domneve, sicer večkrat izrečene, nikoli pa potrjene.
Druga plat dogajanja je bilo dejstvo, da se je policija že dlje ukvarjala z delovanjem organiziranih kriminalnih združb in številni zaznamki, skriti pred očmi javnosti, so dokazovali, da so organi pregona veliko vedeli o posameznih članih. Neposvečeni v policijsko delo so se lahko le spraševali, kateri so bili (taktični?) razlogi, da policija ni odločneje in pravočasno ukrepala.
Ne nazadnje je tudi za Premila Stojanovića veljalo, da naj bi imel svoje mesto v hierarhiji združbe, ki se je ukvarjala z izsiljevanjem, nasilništvom in izterjavami. Ko so maja 1997 streli pokosili Dobrivoja Šakanovića - Šakana, policiji dobro znanega kriminalca, se je znašel med možnimi osumljenci. Bil je sicer Šakanov prijatelj, po policijskih podatkih naj bi med drugim sodelovala pri preprodaji mamil. Prepovedana trgovina naj bi potekala tudi v lokalu Bobi bar, katerega lastnik je bil nekoč Stojanović. Policija je brskala v vse smeri in po Šakanovi smrti so se pogovorili tudi s Premilom, vendar so ugotovili, da ni vpleten v krvavo dejanje.
Kakor koli, Stojanović je bil očitno nekomu napoti. Ironija je, da je bil v času, ko so ga pokosile krogle, v hišnem priporu. Oziroma bi moral biti. Toda slab nadzor izvajanja tega ukrepa je hišnemu priporniku omogočalo dokaj svobodno gibanje in Stojanović je to izkoriščal.
Usodnega dne okoli 18.30 ga je na Brodarjevem trgu pred domom pričakal nekdo, ki pa verjetno za Stojanovića ni bil neznanec; dokaz za to naj bi bilo dejstvo, da se ni niti poskušal braniti, čeprav je imel za pasom pištolo. Srečanje ga verjetno ni presenetilo, presenetili pa so ga streli.
Storilec je po obračunu pobegnil proti Zaloški cesti in se izgubil nekje v daljavi. Na kraju zločina se je zbrala množica pokojnikovih znancev, prijateljev in radovednežev. Policija je dobila opis storilca. Storilec, šlo naj bi za mlajšega moškega, visokega med 170 in 180 centimetri, je bil oblečen v temnejša oblačila, na glavi je nosil kapo in ni bil zamaskiran. V roki je seveda držal pištolo. Opis, ki pravzaprav ne pove dosti, saj je ustrezal tudi osumljencem nekaterih podobnih kaznivih dejanj iz preteklosti.
Med preiskavo so se kriminalisti pogovorili z ljudmi, ki so jih zasliševali že po prejšnjih umorih. Zanimiva je bila izjava nekega kriminalista, ki je strokovno ugotovil, »da nekdo čisti namesto policije«. Podobno ugotovitev je bilo slišati takoj po umoru Veselina Jovovića junija 1998.
Kmalu po umoru Premila Stojanovića so kriminalisti marca 2000 odkrili hudodelsko združbo, ki jo je vodil gostilničar Jože Kovač, osumljena pa je bila dveh umorov in ugrabitve enega podjetnika. Na eni od obravnav na sodišču se je pojavilo ime pred leti umorjenega Šakana. Jože Kovač je namreč v svojo obrambo omenil, da je njegov pajdaš Bojan Makuc umoril tudi Dobrivoja Šakanovića! Nato je na začetku marca 2002 policija sledila izpovedi omenjenega Bojana Makuca, ki se je zlomil in spregovoril o zločinih. Šele z Makučevim priznanjem je bil Premil Stojanović opran suma za Šakanov umor.
Po Makučevem priznanju so potapljači v strugi Ljubljanice iskali dokaze, pištolo, iz katere naj bi bili 11. maja 1997 na Šakanovića izstreljeni usodni streli. Namesto te so našli kovček z dvema pištolama, ki naj bi ju uporabili napadalci na Sintalova varnostnika med ropom pred trgovskim centrom Interspar na Viču aprila 1999. Tudi v to je bil udeležen Bojan Makuc in še en član Kovačeve tolpe.
Nikoli ne bo jasno, ali je Makuc hote ali nehote policiji dal natančne podatke in odkril dokaze za rop namesto za umor Dobrivoja Šakanovića. Najdba orožja v Ljubljanici je pomagala končati sodni proces zaradi ropa v Sintalu, umor Šakana pa še ni bil dokončno pojasnjen, kajti vmes je posegla smrt Bojana Makuca. Aprila 2002 si je v koprskem zaporu sodil sam.
Kriminalisti so s pridobljenimi podatki lahko iskali naprej in prišli do Makučevega pajdaša pri umoru. Priče so namreč videle dve osebi, ki sta zbežali s kraja Šakanovega umora, in odkrili tudi drugega domnevnega storilca. Razlog za umor Dobrivoja Šakanovića naj bi tičal v sporu, ker naj bi Šakan izsiljeval enega iz omenjene dvojice, čeprav naj bi mu ta že vrnil večjo vsoto denarja. Prepričanje, da je bila v ozadju obračuna s Šakanom trgovina z mamili oziroma boj za prevlado v podzemlju, je bilo torej zgrešeno.
A to še ni vse; s pomočjo Bojana Makuca so ugotovili tudi, da naj bi ista storilca prav tako zagrešila umor Premila Stojanovića. O preiskavi obeh umorov so na Generalni policijski upravi del dogajanja razkrili šele pred dobrima dvema letoma.
»Na začetku je res kazalo, da sta umora Šakanovića in Stojanovića del večkrat omenjene ljubljanske scene, torej spopada med kriminalnimi združbami. Pozneje smo ugotovili, da se ta dva primera vendarle razlikujeta od drugih (še nepojasnjenih) obračunov med združbami. Ko je spregovoril Makuc, je natančno opisal vso zgodbo, potrdil jo je še en član Kovačeve skupine.
Pri obeh umorih smo ugotovili podobno izvedbo, storilci so bili dobro pripravljeni in organizirani. Lahko povemo tudi, da smo pištolo, uporabljeno pri streljanju na Stojanovića, dobili; približno teden dni po umoru jo je po naključju našel občan, in to le okoli sto metrov od kraja dejanja.«
Zoper oba storilca je bila vložena skupna ovadba, a jo je tožilstvo po smrti Bojana Makuca zavrnilo. Tožilstvo je namreč razpolagalo le z Makučevo izjavo in molkom drugega domnevnega osumljenca. Tako pravzaprav oba umora še vedno veljata za nedokončana primera.
Premil Stojanović
Kot rečeno, v letih pred smrtjo 40-letnega Premila Stojanovića se je zgodilo več umorov, ki so napovedovali nova merjenja moči v podzemlju. Še vedno ni bil pojasnjen umor Dobrivoja Šakanovića - Šakana iz leta 1997, živ je bil spomin na umor Veselina Jovovića junija 1998 v Latino baru, februarja 1998 so v Alamutu, domnevno »po pomoti« ustrelili Seifa Mujića, septembra 1999 je pred lokalom Bounty na Fužinah mrtev obležal 36-letni Nermin Arnaut, ki je bil ena glavnih prič na sojenju strelcem iz A-bara marca 1998.
Sledil je poskus oboroženih neznancev januarja 1999, ko so v lokalu Kresnička v Šiški poskušali obračunati z Mišem Vujičićem, a jim je ušel, novembra istega leta pa ga je v ljubljanskem Bellevueju hudo ranil Vukašin Jovović, brat umorjenega Veselina Jovovića. Obračunavanja so se torej kar vrstila, vpleteni v te dogodke pa naj bi bili tako ali drugače povezani. V javnosti je prevladal vtis, da krvavemu dogajanju policija nikakor ni kos.
Pred blokom na Brodarjevem trgu
Zgodilo se je 19. januarja 2000, ko se je Premil Stojanović proti večeru vračal domov. Pred blokom na Brodarjevem trgu ga je pričakal neznanec, iz teme so odjeknili streli in Stojanović je mrtev obležal. Obračun, katerega žrtev je bil človek, ki so ga dotlej že večkrat ovadili zaradi različnih kaznivih dejanj, je močno odmeval v javnosti. Zanesljivega odgovora, kdo je ustrelil Stojanovića, še bolj pa to, kdo naj bi bil naročnik, še ni. Ozadje tega dejanja še vedno ni povsem raziskano.
Nekdo čisti namesto policije.
Odgovori policije so se v naslednjih letih ponavljali, češ, preiskava še traja. V policijskih spisih se je nabralo za debel sveženj zaznamkov, opravljenih poizvedovanj in pogovorov z ljudmi, ki bi bili lahko tako ali drugače povezani z umorom. Toda takratne napovedi, da bo umor Premila Stojanovića ostal nepojasnjen, so se bolj kot ne uresničile. Policijski molk je lahko pomenil dvoje – da so preiskovalci zatavali v popolno temo ali da z ugotovitvami niso želeli razburjati javnosti.
Pomemben član ljubljanskega podzemlja
Za Premila Stojanovića je veljalo, da naj bi bil pomemben član ljubljanskega kriminalnega podzemlja, njegova smrt pa naj bi bila rezultat notranjih čistk. A vse to so bile le domneve, sicer večkrat izrečene, nikoli pa potrjene.
Druga plat dogajanja je bilo dejstvo, da se je policija že dlje ukvarjala z delovanjem organiziranih kriminalnih združb in številni zaznamki, skriti pred očmi javnosti, so dokazovali, da so organi pregona veliko vedeli o posameznih članih. Neposvečeni v policijsko delo so se lahko le spraševali, kateri so bili (taktični?) razlogi, da policija ni odločneje in pravočasno ukrepala.
Ne nazadnje je tudi za Premila Stojanovića veljalo, da naj bi imel svoje mesto v hierarhiji združbe, ki se je ukvarjala z izsiljevanjem, nasilništvom in izterjavami. Ko so maja 1997 streli pokosili Dobrivoja Šakanovića - Šakana, policiji dobro znanega kriminalca, se je znašel med možnimi osumljenci. Bil je sicer Šakanov prijatelj, po policijskih podatkih naj bi med drugim sodelovala pri preprodaji mamil. Prepovedana trgovina naj bi potekala tudi v lokalu Bobi bar, katerega lastnik je bil nekoč Stojanović. Policija je brskala v vse smeri in po Šakanovi smrti so se pogovorili tudi s Premilom, vendar so ugotovili, da ni vpleten v krvavo dejanje.
Je bil komu napoti?
Kakor koli, Stojanović je bil očitno nekomu napoti. Ironija je, da je bil v času, ko so ga pokosile krogle, v hišnem priporu. Oziroma bi moral biti. Toda slab nadzor izvajanja tega ukrepa je hišnemu priporniku omogočalo dokaj svobodno gibanje in Stojanović je to izkoriščal.
Ko je tekla kri, je policija državljane poskušala pomiriti z izjavami, češ, da gre zgolj za obračunavanje znotraj kriminalnega podzemlja.
Usodnega dne okoli 18.30 ga je na Brodarjevem trgu pred domom pričakal nekdo, ki pa verjetno za Stojanovića ni bil neznanec; dokaz za to naj bi bilo dejstvo, da se ni niti poskušal braniti, čeprav je imel za pasom pištolo. Srečanje ga verjetno ni presenetilo, presenetili pa so ga streli.
Storilec je po obračunu pobegnil proti Zaloški cesti in se izgubil nekje v daljavi. Na kraju zločina se je zbrala množica pokojnikovih znancev, prijateljev in radovednežev. Policija je dobila opis storilca. Storilec, šlo naj bi za mlajšega moškega, visokega med 170 in 180 centimetri, je bil oblečen v temnejša oblačila, na glavi je nosil kapo in ni bil zamaskiran. V roki je seveda držal pištolo. Opis, ki pravzaprav ne pove dosti, saj je ustrezal tudi osumljencem nekaterih podobnih kaznivih dejanj iz preteklosti.
Preiskovalci na kraju Stojanovićevega umora FOTO: Marko Feist
Nepričakovano odkritje
Kmalu po umoru Premila Stojanovića so kriminalisti marca 2000 odkrili hudodelsko združbo, ki jo je vodil gostilničar Jože Kovač, osumljena pa je bila dveh umorov in ugrabitve enega podjetnika. Na eni od obravnav na sodišču se je pojavilo ime pred leti umorjenega Šakana. Jože Kovač je namreč v svojo obrambo omenil, da je njegov pajdaš Bojan Makuc umoril tudi Dobrivoja Šakanovića! Nato je na začetku marca 2002 policija sledila izpovedi omenjenega Bojana Makuca, ki se je zlomil in spregovoril o zločinih. Šele z Makučevim priznanjem je bil Premil Stojanović opran suma za Šakanov umor.
Bojan Makuc na sojenju Kovačevi hudodelski združbi decembra 2001 FOTO: Marko Feist
Po Makučevem priznanju so potapljači v strugi Ljubljanice iskali dokaze, pištolo, iz katere naj bi bili 11. maja 1997 na Šakanovića izstreljeni usodni streli. Namesto te so našli kovček z dvema pištolama, ki naj bi ju uporabili napadalci na Sintalova varnostnika med ropom pred trgovskim centrom Interspar na Viču aprila 1999. Tudi v to je bil udeležen Bojan Makuc in še en član Kovačeve tolpe.
Nikoli ne bo jasno, ali je Makuc hote ali nehote policiji dal natančne podatke in odkril dokaze za rop namesto za umor Dobrivoja Šakanovića. Najdba orožja v Ljubljanici je pomagala končati sodni proces zaradi ropa v Sintalu, umor Šakana pa še ni bil dokončno pojasnjen, kajti vmes je posegla smrt Bojana Makuca. Aprila 2002 si je v koprskem zaporu sodil sam.
Kriminalisti so s pridobljenimi podatki lahko iskali naprej in prišli do Makučevega pajdaša pri umoru. Priče so namreč videle dve osebi, ki sta zbežali s kraja Šakanovega umora, in odkrili tudi drugega domnevnega storilca. Razlog za umor Dobrivoja Šakanovića naj bi tičal v sporu, ker naj bi Šakan izsiljeval enega iz omenjene dvojice, čeprav naj bi mu ta že vrnil večjo vsoto denarja. Prepričanje, da je bila v ozadju obračuna s Šakanom trgovina z mamili oziroma boj za prevlado v podzemlju, je bilo torej zgrešeno.
Tožilstvo zavrne ovadbo
A to še ni vse; s pomočjo Bojana Makuca so ugotovili tudi, da naj bi ista storilca prav tako zagrešila umor Premila Stojanovića. O preiskavi obeh umorov so na Generalni policijski upravi del dogajanja razkrili šele pred dobrima dvema letoma.
»Na začetku je res kazalo, da sta umora Šakanovića in Stojanovića del večkrat omenjene ljubljanske scene, torej spopada med kriminalnimi združbami. Pozneje smo ugotovili, da se ta dva primera vendarle razlikujeta od drugih (še nepojasnjenih) obračunov med združbami. Ko je spregovoril Makuc, je natančno opisal vso zgodbo, potrdil jo je še en član Kovačeve skupine.
Pri obeh umorih smo ugotovili podobno izvedbo, storilci so bili dobro pripravljeni in organizirani. Lahko povemo tudi, da smo pištolo, uporabljeno pri streljanju na Stojanovića, dobili; približno teden dni po umoru jo je po naključju našel občan, in to le okoli sto metrov od kraja dejanja.«
Zoper oba storilca je bila vložena skupna ovadba, a jo je tožilstvo po smrti Bojana Makuca zavrnilo. Tožilstvo je namreč razpolagalo le z Makučevo izjavo in molkom drugega domnevnega osumljenca. Tako pravzaprav oba umora še vedno veljata za nedokončana primera.
