TRAGIČNO
FOTO: Marljivemu Ivanu ni bilo več pomoči
V šoferja Ivana Biščaka usodno priletel večji kos lesa. Kljub hitremu posredovanju je bil takoj mrtev.
Odpri galerijo
Usodna cirkularka Fotografiji: Dejan Javornik
GORENJE BREZOVO – »Zadnja sem ga videla. Še držala sem ga, zbujala,« se je dan zatem skrušenega obraza spominjala Ani. »Nič ni rekel …« Govorila je namreč o svojem nenadno in tragično preminulem možu.
V sredo popoldne je tudi visoko nad Višnjo Goro cvrčalo po poletju.
Enainšestdesetletni Ivan Biščak, suhljate in žilave postave, je soparne razmere izkoristil za najnujnejša opravila. Kot že ničkolikokrat je na cirkularki žagal – drva. Zgodilo pa se je ob 18.47, ko je vanj tako usodno priletel večji kos lesa in trčil naravnost v njegov prsni koš. Še v tistem trenutku se je nemočno zgrudil. To sta videla žena Ani in sin Simon.
Kot blisk so prihiteli gasilci PGD Vrh pri Višnji Gori in vse do prihoda reševalcev nujne medicinske pomoči iz Ljubljane in zdravnika iz Zdravstvenega doma Ivančna Gorica pomagali s prvo pomočjo in oživljanjem. Ekspresnemu posredovanju vseh pristojnih služb navkljub, za kar se jim Ivanovi svojci iz srca zahvaljujejo, nesrečniku ni bilo več pomoči.
Poklicni šofer je odšel za vedno. Njegov kamion znamke Volvo je dan po tragediji, ki je tako presunila Gorenje Brezovo in okolico, sameval. Konji so se na sosednji parceli v tišini pasli. Vonj po pokošeni travi se je mešal z žalostjo. In svečka je gorela v bližnji kapelici, posvečeni Materi bolečin. Bolečina ob izgubi moža, očeta, brata in prijatelja je bila premočna. Ani in njena hči Barbara sta jokali.
»Marljiv je bil kot mravljica,« je Barbara opisovala svojega očeta. »Od 15. leta dalje je samo delal in delal. Iz nič si je ustvaril družino, hišo in podjetje. Tu je bila prej štala,« je pokazala. »Ker je bila stara domačija že pretesna, je zgradil nov in večji dom.« Še enkrat je morala zbrati misli: »Vseskozi je grebel, pri miru ni bil niti za minuto. Tudi po desetih dneh, ko je prišel s fure, odkar pomnim, je vozil v Anglijo, se ni mogel ustaviti. Kar naprej je bil v akciji. Tudi jamral ni. Čeprav smo vedeli, da ga boli, ni nikdar tožil. Četudi je bil že v penziji, je dejal: 'Če se bom ustavil, bo vsega konec,'« se je v solzah spominjala Barbara. Ki si je družino ustvarila v Novem mestu in ima triletnega sinka in petletno hčerko. Bila sta Ivanova sončka. Tako rad ju je imel. Zanju bi storil vse.
Ob njegovi sodni uri ni bilo videti nobene krvi. »Predvidevajo, da je šlo za notranjo krvavitev,« je še dodala Barbara. Kdaj bo v Višnji Gori očetov pogreb, še ni vedela.
V sredo popoldne je tudi visoko nad Višnjo Goro cvrčalo po poletju.
Usodna cirkularka Fotografiji: Dejan Javornik
Enainšestdesetletni Ivan Biščak, suhljate in žilave postave, je soparne razmere izkoristil za najnujnejša opravila. Kot že ničkolikokrat je na cirkularki žagal – drva. Zgodilo pa se je ob 18.47, ko je vanj tako usodno priletel večji kos lesa in trčil naravnost v njegov prsni koš. Še v tistem trenutku se je nemočno zgrudil. To sta videla žena Ani in sin Simon.
Kot blisk so prihiteli gasilci PGD Vrh pri Višnji Gori in vse do prihoda reševalcev nujne medicinske pomoči iz Ljubljane in zdravnika iz Zdravstvenega doma Ivančna Gorica pomagali s prvo pomočjo in oživljanjem. Ekspresnemu posredovanju vseh pristojnih služb navkljub, za kar se jim Ivanovi svojci iz srca zahvaljujejo, nesrečniku ni bilo več pomoči.
Poklicni šofer je odšel za vedno. Njegov kamion znamke Volvo je dan po tragediji, ki je tako presunila Gorenje Brezovo in okolico, sameval. Konji so se na sosednji parceli v tišini pasli. Vonj po pokošeni travi se je mešal z žalostjo. In svečka je gorela v bližnji kapelici, posvečeni Materi bolečin. Bolečina ob izgubi moža, očeta, brata in prijatelja je bila premočna. Ani in njena hči Barbara sta jokali.
61
let je bil star Ivan Biščak.
let je bil star Ivan Biščak.
»Marljiv je bil kot mravljica,« je Barbara opisovala svojega očeta. »Od 15. leta dalje je samo delal in delal. Iz nič si je ustvaril družino, hišo in podjetje. Tu je bila prej štala,« je pokazala. »Ker je bila stara domačija že pretesna, je zgradil nov in večji dom.« Še enkrat je morala zbrati misli: »Vseskozi je grebel, pri miru ni bil niti za minuto. Tudi po desetih dneh, ko je prišel s fure, odkar pomnim, je vozil v Anglijo, se ni mogel ustaviti. Kar naprej je bil v akciji. Tudi jamral ni. Čeprav smo vedeli, da ga boli, ni nikdar tožil. Četudi je bil že v penziji, je dejal: 'Če se bom ustavil, bo vsega konec,'« se je v solzah spominjala Barbara. Ki si je družino ustvarila v Novem mestu in ima triletnega sinka in petletno hčerko. Bila sta Ivanova sončka. Tako rad ju je imel. Zanju bi storil vse.
Predvidevajo, da je šlo za notranjo krvavitev.
Ob njegovi sodni uri ni bilo videti nobene krvi. »Predvidevajo, da je šlo za notranjo krvavitev,« je še dodala Barbara. Kdaj bo v Višnji Gori očetov pogreb, še ni vedela.
