FOTO: Nemec sam skopal grob, Ljubica se ga je znebila

V vasici na sončnem pobočju, približno deset kilometrov od Grosupljega, je tisto majsko jutro leta 2002 življenje na prvi pogled teklo v ustaljenem ritmu. Vaščani so bili pri svojih opravilih, tu in tam so sosedje poklepetali o vsakdanjih rečeh, vmes pa so mleli minule dogodke. A kmalu se je začelo dogajati; postalo je precej živahno, ko so sem in tja vozili policijski avtomobili, prispeli so kriminalisti, vaščani so opazovali bager, ki je odropotal na hrib proti koncu vasi. Ko je pripeljal še pogrebnik s črnim vozilom, so nekateri že slutili, da na dan prihaja nekaj let stara srhljiva zgodba.


Množični obisk sta zaokrožila še državni tožilec in preiskovalna sodnica, vse skupaj pa je trajalo od 9. do 15. ure. Na travniku nad vasjo, kjer je rohnel bager s svojo veliko lopato, navzočnost domačinov in drugih radovednežev ni bila zaželena. Policisti so s trakovi označili kraj dogajanja in odganjali ljudi.
 

Truplo v jami

Na Veliki Ilovi Gori so odkrili ostanke trupla. Na policiji so potrdili, da so v globini 3,3 metra našli okostje, za katero domnevajo, da gre za nemškega državljana Karla Weissa, rojenega leta 1936. Možakar je leta 1998 skrivnostno izginil in njegovo ime se je takrat znašlo na seznamu pogrešanih oseb nemškega Interpolovega urada.

Podrobnosti, kako je naša policija prišla do podatkov o sumu, da Weissovo truplo počiva pod zemljo na travniku nad vasjo Velika Ilova Gora, so prišle na dan šele na sodišču. V prvih dnevih po odkritju so bile okoliščine izginotja in smrti nemškega državljana še nepojasnjene, medtem pa so se že razplamtele dotlej bolj prikrite govorice; Karl Weiss naj bi bil umorjen, pogledi pa so bili obrnjeni proti hiši številka 13, kjer je živela 60-letna Ljubica Vozlič. K njej je začel Weiss prihajati šest let prej, tam je ostajal po več mesecev in pred vaščani ni skrival, da mu je vasica prirasla k srcu. »Starost bom užival tu, pri vas,« je govoril domačinom, ki so ga prijazno sprejeli, čeprav so se morali z njim sporazumevati v mešanici dveh jezikov.

»Revež je res ostal tu, a kdo bi si mislil, da leži v grobu nedaleč od vasi,« so govorili. V majhnem kraju, kjer seveda ni bilo mogoče prikriti grozljive najdbe, je bilo vsem že v prvem trenutku povsem jasno, čigavo truplo so našli. So torej domačini vedeli, kaj se je zgodilo?
 

Potrjene govorice

Ko se je leta 1996 v vas priselila Ljubica Vozlič, je tja začel zahajati tudi možakar, ki je vozil avto z nemško registracijo. Živel je pri Vozličevi, za katero so domačini malce previdno pripovedovali, da je po prihodu poskušala z njimi navezati pristnejše stike. Niso je zavračali, čisto sprejeli pa je tudi niso.

Drugače je bilo z njenim nemškim prijateljem Karlom Weissom; povedali so, da je bil prijazen človek, vedeli so, da je bil vdovec in da ima v Nemčiji tri otroke. Prihajal je na obisk, ostal kakšen mesec ali še dlje in spet odpotoval v Nemčijo. Zato sredi leta 1998, bilo je avgusta, sprva nihče ni bil pozoren, ko Weissa nenadoma niso več videli. Čudno je bilo le to, da je pred hišo Vozličeve ostal njegov avtomobil. Minilo je leto in še nekaj mesecev, ko so vozilo končno umaknili. Nihče se ni spominjal, kdo je prišel ponj.

Medtem je Vozličeva na radovedna vprašanja o Nemcu odgovarjala, da je po Weissa prišel kolega in sta odpotovala na morje. Pozneje je zgodbo spremenila, rekoč, da je moral Weiss v Nemčijo na prestajanje sedemletne zaporne kazni, ker naj bi do smrti zbil neko nosečnico. Na dan so prišle še druge različice in nekateri domačini se niso mogli znebiti občutka, da nekaj vendarle ne štima.
 

Spomin zbledel, vprašanje o njegovi usodi pa ne

Ker se ljudje neradi vpletajo v zadeve drugih, je na Veliki Ilovi Gori pač sčasoma spomin na Nemca vsaj navzven zbledel, hkrati pa je ljudi po tihem razjedalo vprašanje o njegovi usodi. In ob odkritju trupla so oživeli spomini ter govorice. Spomnili so se, da se je Weiss pred izginotjem lotil malce čudnega projekta; na travniku nad vasjo, morda petdeset metrov od poti, je začel kopati globoko jamo. Vaščanom, ki so nejeverno spremljali njegovo početje, je dejal, da je tam, menda s pomočjo bajalice, zaznal vodo. »Kdo je že slišal, da se išče vodo na vrhu hriba?« so se spraševali.

Toda možakar je neumorno rinil v globino, skopal je okroglo jamo premera približno 1,5 metra in si pri delu pomagal z lestvijo. Potem je nenadoma izginil. Nesojeni vodnjak je nekdo zasul z zemljo, toda nihče ni vedel, kdo se je tako potrudil. Vedeli pa so, da je jama na parceli Vozličeve.

Ko je tistega majskega dne 2002 v vas prihrumel bager, so nekateri pomislili, da bodo končno začeli kopati pravi vodovod. Toda stroj je zaril v zemljo natanko tam, kjer je pred leti kopal Karl Weiss. Policija je imela očitno natančne podatke, le opremljeni so bili bolj slabo; ko so prišli do trupla oziroma ostankov, je pogrebnik kar pri neki hiši zaprosil za kramp in lopato, da so lahko do konca odkopali razpadajoče človeške ostanke. V globoki jami so našli tudi lestev, lopato in kramp, s katerim si je Karl Weiss tako rekoč izkopal lasten grob.

Ljubica Vozlič je bila takrat zraven. Neprizadeto je opazovala, kot da se nje to ne tiče. Tudi potem, ko so odpeljali truplo in so odšli policisti, s seboj pa so povabili na pogovor tudi Vozličevo, so domačini ostali previdni. »Nič se ne ve, kaj se je v resnici zgodilo.«

Res, morda se je zgodila nesreča. Je Nemca zasula zemlja, mu je postalo slabo in je v jami umrl? Vse je mogoče, toda vsaj njegova ženska bi ga pogrešila in o morebitni nesreči obvestila policijo, so premlevali. Zakaj jim je odgovarjala, da je odšel na morje, da je moral v zapor in podobne izmišljotine. Na inštitutu za sodno medicino so ugotovili, da je pokojni umrl nasilne smrti. Usodni naj bi bili močni udarci s krampom, lopato, macolo ali s topim delom sekire. Kot rečeno, kramp in lopato so našli tudi v jami, vendar na orodju ni bilo mogoče odkriti bioloških sledi, ker je predolgo ležalo v zemlji.
 

Obtožnica zoper Vozličevo

Vozličevo so najprej osumili, nato je sledila obtožnica. Toda na prvi obravnavi januarja 2006 je ženska odločno zanikala kakršno koli zvezo z umorom. Povedala je, da sta se z Weissom spoznala v Nemčiji, res ji je posodil nekaj denarja za odkup stanovanja v Ljubljani, kar mu je vrnila. Ko je s sinom kupila posestvo na Veliki Ilovi Gori, je začel zahajati k njej. »Prosil me je za ljubezen in mi v zameno plačeval tisoč mark,« je dejala. »Kmalu sva se začela pogovarjati o poroki.«

Preden je izginil, naj bi ji dejal, da se bo v Nemčijo odpeljal s kolegi in se vrnil z avtodomom. »Ker sem slabo razumela nemško, sem šele pozneje razbrala, da mora v Nemčijo na sodišče, da bo pričal, ker je njegov kolega povozil neko žensko in mu zdaj grozi zapor. Odšel je po kosilu, potem ga ni bilo več,« je pojasnjevala.

Je pa Vozličeva povsem nedvoumno naprtila krivdo za umor na sokrajana Franca Rometa, ki je tudi rad zahajal k njej. Bil naj bi ljubosumen na Nemca in takrat, ko je Weiss odšel iz Ljubičine hiše, naj bi izginil tudi Rome, kar naj bi pomenilo, da ga je ubil in zakopal on. Toda Rome je pozneje umrl, še pred smrtjo pa naj bi Ljubici povedal, da bo šele po njegovi smrti izvedela, kje je Nemec.

Na sojenju je Vozličeva vztrajala pri prvotni izjavi, na vprašanja pa ni odgovarjala. »Prepričana sem, da je to storil Rome,« se je glasila njena izjava. Zvrstilo se je nekaj prič, le sin pokojnega Weissa se ni odzval vabilu. Prek nemškega veleposlaništva je sporočil sodišču, da si zaradi morebitnega preganjanja svojcev Ljubice Vozlič ne upa v Slovenijo.

Ena od prič je dejala, da je bil Rome, ki ga Vozličeva krivi za zločin, bolj suh, droben človeček, večkrat nabrgljan. V vasi so vedeli, da rad zahaja k Ljubici, da bi bil kdaj do koga nasilen, pa so zanikali. Več pozornosti je vzbudila izpoved priče, da je tudi Franc Rome sam povedal, da je zakopaval jamo, kjer je prej kopal Nemec. »Rekel je (Rome, op. p.), da mora dokončati zasutje jame, ker Weissa ne bo več nazaj.« Priča je tudi potrdila, da so ljudje res pomislili, da je tam v jami Karl Weiss; tudi zato, ker je njegov avto še vedno stal pri hiši Vozličeve.
 

Oprostilna sodba

Ko je januarja 2008 sodišče Vozličevo oprostilo, pri večini od navzočih ni bilo mogoče prezreti kar precejšnjega presenečenja. Sojenje, ki je s prekinitvami trajalo od začetka leta 2006, je namreč postreglo z vrsto na pogled dokaj trdnih dokazov o njeni krivdi, poleg tega pa je obtoženko z izjavami močno obremenil celo sin Stevo Lukinič, saj je mater označil kot hladno preračunljivko, ki ji je šlo le za denar. Ko je le nekaj mesecev po koncu procesa, ki se je zaradi pomanjkanja trdnejših dokazov končal z oprostitvijo Ljubice Vozlič, sin Stevo tragično umrl, so se brž razmahnile govorice, da smrt ene glavnih obremenilnih prič najbrž ni naključje. Toda po ugotovitvah policije je Ljubičin sin med železniškima postajama Šiška in Vižmarje v Ljubljani namenoma stopil na tire in končal pod kolesi vlaka. Uradna ugotovitev je bila, da je storil samomor.

Končna odločitev

Kakor koli, višje sodišče je sledilo pritožbi tožilstva in odredilo je novo sojenje pred spremenjenim senatom. Tokrat je, po dolgih letih, sodišče sklenilo, da je Vozličeva kriva, da se je Weisa znebila zaradi koristoljubja. Tožilstvo je bilo prepričano, da ga je ubila zato, ker je od nje terjal potrdilo o tem, koliko denarja je vložil v njeno hišo. Po mnenju sodišča je bil kljub pomanjkanju materialnih dokazov ob pomoči izjav prič in obtoženkinim zgodbicam o Weissovem izginotju krog indicev sklenjen, kar je bilo decembra 2013 dovolj za izrek kazni – deset let zapora.

Drugostopenjsko sodišče pa v pritožbenem postopku ni le potrdilo izrečene kazni, temveč je marca 2014 odločitev spremenilo in Ljubici Vozlič izreklo štirinajst let zapora. Ob izreku končne sodbe je od zločina minilo šestnajst let, od odkritja Weissovega trupla pa skoraj dvanajst.