FOTO: Odkar mu je maček zažgal hišo, živi v gozdu

POLICA – Kovačevec je dupliška hosta nad Grosupljim. Ker se drugače ni dalo, smo vozilo pustili med Polico in Zgornjimi Duplicami. Nakar smo se morali po blatni vlaki podati globoko v tisto hosto. Če smo med prebijanjem že kmalu pustili travnik rumenih griv lepo pri miru, te sreče niso imele užitne in sloke marele. Že čez nekaj ur smo si namreč samo iz ene pripravili kar šest konkretnih okusnih zrezkov. In ko nam je pot slednjič prekrižala še mačka, smo že vedeli, da nismo prav daleč od našega cilja, ta se imenuje – Pri bukvi pa pri smreki številka 1. Vsaj tako pravi ta, ki tam, živeč pod bujnimi krošnjami, ne poseduje zgolj enega objekta, ampak kar štiri. V enem ima ropotarnico, kot pravi, v drugem drvarnico, v tretjem odprto ognjišče, v četrtem pa spalnico.


To je Slavc Knafelj, znameniti gozdni človek, ki že več kot desetletje živi kot puščavnik pod milim nebom ptičjega petja in drugih zvokov, tako značilnih za življenje v gozdu. Tu kraljuje, vse odkar je v Kozlevčarjevi hiši v Zgornjih Duplicah, kjer je živel, zagorelo. Slavc trdi, da je dal takrat na ogenj in šel samo po kruh. Da pa je v tem času maček tako nesrečno skočil gor na ror, da se je vnelo in zažgalo. »Prav spomnim se, kako me je pričakal z osmojenimi brki.«

Dobrota je sirota

Jasno je, da Slavc odtlej živi v gozdu. Del svoje hoste mu je prijazno odstopil nekdanji grosupeljski župan Rudolf Rome. »Ta, ki mu je zadnjič štala gorela,« je opomnil gozdni človek. Dobrota je res sirota, pravijo. Ker je Slavc pogorel, mu je Rome ponudil zatočišče, zdaj pa je pogorel sam. Septembra je pri Rometovih zagorelo kmalu po tistem, ko so iz silosa prelagali suhe bale sena na rob odprtega hleva. Ko je bil prostor napolnjen, so seveda končali delo. Takrat pa se je začelo kaditi. Prišlo naj bi do samovžiga sena v bali, ki po Rometovem mnenju še ni bila docela posušena. »Notri je tlelo, in ko smo bale premikali, je vmes prišel zrak in se je vžgalo,« je pripovedoval Rome. Nastalo je za približno 150.000 evrov škode, le malo je manjkalo, da bi zgorela še družinska hiša. Toda Rome je načelen človek in bo ne glede na velikansko škodo tudi prihodnjo pomlad pomagal ter pospravil Slavcu okoli njegovega zatočišča, da bo še naprej živel karseda dostojno.


Slavc bo namreč že čez nekaj dni praznoval 75 let. Tisti, ki ga videvajo, ga radi pohvalijo, češ da je za svoja leta videti res dobro. Pohvale menda kar dežujejo. »Vsaj deset let manj bi ti prisodila,« mu je zadnjič na dušo pihnila neka gospa. Zgovorni Knafelj, vselej v obveznem kolesarskem dresu, ji je jadrno obrazložil, »ja, kaj ste pa mislili, saj sem ja vseskozi na svežem zraku, televizije ne gledam in si zato oči ne kvarim, pa še stalno migam«. V njegovem odgovoru se skriva receptura tako za dolgoživost kot za ohranjanje dobre fizične pripravljenosti. Če ne bi oni dan, leta 2013, padel s kolesa in si uničil medenice, bi bil Slavc popolnoma fit, tako pa priznava, da vendarle ni več čisto takšen, kot je bil. Glede na to, da pri zdravniku zaradi česa drugega resnično ni bil že celo večnost, lahko strnemo, da je nestresno življenje globoko v gozdu vendarle bolj zdravo od vsakodnevnega pehanja sredi zurbaniziranega okolja.

Muc poginil na svetovni dan živali

»Resnično, rad imam to življenje,« pravi, »tu mi nihče nič noče.« Razen tistikrat, ko mu je nekaj Cigančkov sunilo kolo, kolo pa mu pomeni z naskokom največ! Zaradi kolesa ga ne nazadnje tudi vsi poznajo. Letos je praznoval že pol stoletja (!), odkar sta neločljiva prijatelja. Če verjamete ali ne, je prekolesaril svet menda že petnajstkrat! Na leto namreč še zmeraj obrne toliko kilometrov, kot jih marsikateri voznik avtomobila ne. »Tudi letos sem jih prevozil že okoli 15.000!« je ponosno povedal ta, ki jih je še nekaj let prej tudi po 20.000 in več.
»Pa kaj misliš, da sem kar naprej doma?!« je bil nazadnje ta brkati Cankar, ko smo ga obiskali, kar malo jezen in je brž pojasnil, da gre, če ne gre seveda s kolesom v Ljubljano ali kam drugam, vsaj dvakrat na dan s kolesom v Grosuplje, tja in nazaj, 15 kilometrov! Na teden nabrca zanesljivo več kot 200 kilometrov! Naprej ne bi množili, saj smo že prej ugotovili, da je svet prevozil že za Guinnessa, bolj nas je zanimalo, po kaj vendar hodi tolikokrat tja v Grosuplje.
Izstrelil je kot iz topa: ob osmih zjutraj, vstane pa že ob petih, gre najprej na kapučino v svoj najljubši grosupeljski Spar, kjer sede za mizico in radovedno pogleduje po potrošniškem vrvežu. Včasih je prikolesaril še ob dvanajstih, po hrano za mačke, pa tega ne počne več, saj ima zdaj samo še dve. V najboljših časih jih je imel celo 23.
Nazadnje, bilo je to pred kratkim, prav na svetovni dan živali, mu je poginil še petkilski muc, ime mu je bilo Piki. »Pljučnica ga je zdelala,« je zavzdihnil. »Zaradi jutranjega mraza,« nas je še podučil. »Veš, jaz lahko stisnem zobe tudi pri minus 20, mačke tega ne zmorejo.«