Grozljivka pri Celju: truplo šolarke našli v greznici

Morilec srednješolke iz Košnice pri Celju je morda že mrtev. Če pa je še živ, bo skoraj zagotovo v grob odnesel odgovor na vprašanje, zakaj je pred 30 leti brutalno vzel življenje komaj 16-letni Anđi Klarić. Ta se je v ponedeljek, 16. januarja 1990, zgodaj zjutraj odpravila v šolo, domov pa se ni vrnila nikoli. Njeno truplo so nekaj mesecev pozneje, 8. maja, našli v greznici na počivališču Požeg ob hitri cesti pri Framu. Zločin sicer velja za enega najstarejših nerazjasnjenih umorov na Slovenskem.

Srhljivo odkritje

Delo je 10. maja 1990 poročalo, da grozljiva najdba blizu naselja Požeg kaže, da je neznanka umrla nasilne smrti. »Truplo so našli delavci cestne baze v Tepanju, ki skrbijo za vzdrževanje avtoceste, pri rednem čiščenju greznice. Ob ogledu so strokovnjaki ugotovili, da ni dvoma, da gre za nasilno smrt. Truplo je bilo v greznici od tri do pet tednov in je že tako spremenjeno, da bi ga bilo s prepoznavo nemogoče identificirati. So pa ugotovili, da je bila ženska stara okrog 20 let, visoka 162 centimetrov, verjetno vitkejše postave, temnih, kostanjevih las, dolgih do 40 centimetrov.


Pomemben podatek, ki kriminalistom daje upanje, da bi najdeno vendarle lahko identificirali, pa sta operativni brazgotini na desnem kolku in stegnu. Brazgotini sta posledica operacije, ki so jo opravili med 15. in 17. letom starosti, in sicer zaradi izpaha kolka, do katerega je prišlo ob dekletovem rojstvu.«

Toda na območju mariborske UNZ (Uprave za notranje zadeve) tedaj niso imeli med prijavljenimi pogrešanimi osebami nobene, ki bi ustrezala opisu umorjenega dekleta, podatke za preostalo Slovenijo pa so še preverjali, je zapisal kronist. »Kot so povedali na mariborski UNZ, ni indicev, ki bi kazali, da dekle ni naša, da gre torej za tujko. Kljub temu pa se nadejajo tudi, da jim bodo pri identifikaciji pomagali vsi tisti, ki bi morda vedeli še kak podatek več. Enak poziv velja tudi tistim, ki dekle morda pogrešajo, pa tega še niso prijavili milici.«

Zakaj se je zaprla vase?

Anđa se je rodila v Bosni, njen oče Franjo je v Sloveniji delal v podjetju Ingrad in tam je spoznal Karla Verbiča iz Košnice. Ker je hči imela prirojen izpah kolkov, jo je pripeljal v ljubljanski klinični center, kjer so mu povedali, da bo Anđa potrebovala kar osem operacij, zato je Verbiča zaprosil, ali bi lahko v njegovi družini do konca zdravljenja skrbeli zanjo. Leta 1979 je Franja v Celju do smrti zbil avto, Anđa pa je ostala pri Verbičevih, torej pri Karlu, njegovi ženi Danici, hčerki Tatjani in sinu Marijanu.
Šestnajstega januarja 1990 je zgodaj zjutraj zaprosila Marijana, ali bi jo zapeljal del poti do šole, obiskovala je prvi letnik obrtno-konfekcijske smeri v celjski srednji šoli Borisa Kidriča. Pri mostu čez Savinjo ga je prosila, naj jo odloži. S seboj je imela šolsko torbico z zvezki ter zdravstveno knjižico. Odkar je zapustila fiata 126 P, je ni videl nihče več. Ker se do večera ni vrnila domov, je Danica poklicala v šolo in izvedela, da je tisti dan sploh ni bilo k pouku. Ker to ni bila Anđina navada, je Danica o njenem pogrešanju obvestila policiste, ti pa naj bi ji rekli, »naj še nekaj dni počakamo, morda se le vrne. Začelo se je mučno poizvedovanje, toda o naši Anđi ni bilo sledi.«

Nekaj mesecev pozneje so policisti torej javnost zaprosili za pomoč, občila pa so objavila fotografijo oblačil in obutve ženske, za katero je tudi obdukcija potrdila, da je bila umorjena. »Tako smo jo po oblačilih spoznali mi,« se je pozneje spominjala Danica.
Dekle naj bi bilo zadnji mesec pred izginotjem nekako drugačno, nekoliko se je zaprla vase. »Verjetno je imela svoje skrivnosti, toda ni pohajkovala. Ali je imela fanta? O tem ni govorila, nerodno je, ker nismo vedeli, ali se je s kom sestajala. Toda vedela sem, da jo nekaj muči, a ni povedala, kaj,« je dejala Danica.

Kakšen je bil morilčev motiv? Je bila Anđa nemara noseča, toda s kom je imela razmerje, s kom bi lahko zanosila? Je bil to razlog za umor, da nihče ne bi smel izvedeti, da je noseča in s kom? To je le nekaj vprašanj, ki že 30 let nimajo odgovorov.
Kriminalisti so zločin zelo resno preiskovali, opravili so več kot 250 informativnih razgovorov z ljudmi iz širšega kroga Anđinih znancev. Zasliševali so tudi Marijana, a je bil ta zgrožen nad sumom, da je potencialni osumljenec. »Anđo sem imel za sestro. Ko je izginila, nam je bilo vsem hudo. Poligraf? Ja, ni mi bilo lahko. Obravnavajo te kot zločinca. Imajo svoje metode, ki so neprijetne,« je dejal.

Smrt Anđe Klarić pa torej še vedno velja za nerešeno in zato nikoli ni prenehal poziv policistov, naj jih pokliče vsakdo, ki bi kaj vedel o njenem umoru.