Grozljivka v Tivoliju: brutalno umoril 19-letno Nado

Desetega junija 1967 je bila deževna sobota in prav tega dne se je 19-letna Nada Abruč, dekle vedre narave, iz domače Radovljice odpravila v Ljubljano. Imela je prijateljico, pri kateri je sem ter tja prespala, če jo je zaneslo v glavno mesto, kjer se je šolala tudi njena mlajša sestra. Tisto soboto je Nada nameravala na mladinski ples v dvorano Tivoli, s sestro sta bili dogovorjeni, da se dobita pred vhodom.

Toda dogodki so se odvijali povsem drugače od pričakovanj, končalo pa se je tragično za nedolžno dekle. Nada Abruč je postala žrtev okrutnega morilca, za katerega se je izkazalo, da je moril brez kakršnega koli motiva. To, da je imel morilec, sicer inteligenčno normalno razvita oseba, težave v odnosih z ženskami in da je imel posebno strast do prstanov, je le nekaj posebnosti, ki so ga ločevale od običajnih ljudi. A prav slednje, strast do prstanov, je bilo odločilno za odkritje storilca nizkotnega dejanja.

Žrtev

Kot rečeno se je Nada Abruč namenila na ples v Ljubljano. Mladenka je sicer imela fanta, za naslednje leto sta načrtovala poroko, toda tega dne sta si vzela čas vsak zase; fant je odšel v hribe, dekle na ples. Preden se je odpravila v Ljubljano, je telefonirala prijateljici, da pride in ali bi morda skupaj odšli v Tivoli, toda prijateljica, zaposlena v nekem ljubljanskem hotelu, je tistega večera morala delati.

Nada se je dokaj pozno z avtobusom odpravila v prestolnico, se na kratko srečala s prijateljico, nato pa je odšla na ples. Ni dobro poznala poti do Tivolija, zato je – tako so ugotovili v preiskavi – povprašala ljudi na ulici. Toda do dvorane, kjer jo je pred vhodom čakala sestra, ni nikoli prišla.

V zvezi z Nadino potjo iz središča mesta proti Tivoliju je bilo veliko ugibanja; je srečala znanca in morda zavila kam drugam, je sprejela ponujeno pomoč neznanca in mu zaupljivo sledila v smrt? Čudno se je zdelo, da bi kar tako zaupala neznancu, tudi ni bila izključena možnost, da je dekle zašlo.

Toda v nedeljo zjutraj je bilo ugank o Nadini usodi konec. V Tivoliju, nedaleč od Jakopičevega drevoreda proti ribniku, so v grmovju našli truplo. Bilo je razgaljeno, kar je kazalo to, da bi zločin lahko zagrešil spolni nasilnež ali obsedenec, vendar je bilo o podrobnostih še prezgodaj govoriti.

Dokumenti in torbica

Ob truplu so našli dekletovo torbico, v njej dokumente, ki so razkrili identiteto, ostali so denar, prstan, verižica za vratom, na roki pa je še tiktakala ura. Zaradi omenjenih okoliščin je bilo jasno le, da ni šlo za roparski napad. Težava je bila, ker je dež uničil večino sledi.

Po obvestilu policije je bila javnost zgrožena, strah se je zalezel med ljudi, predvsem ženske so se rajši izogibale sprehodov, zlasti v večernih urah. Preiskovalci so strnili vrste in se lotili obširne preiskave, morda največje dotlej. Iskali so vse možne sledi, spraševali na vse strani in v nekaj mesecih so podrobneje zaslišali nekaj tisoč potencialno sumljivih oseb. Preverjali so sezname spolnih iztirjencev, morebitnega osumljenca so iskali tudi med psihiatričnimi bolniki. Nič. Našli so pričo, ki je Nado nekaj pred 22. uro videla, ko je stopila iz mestnega avtobusa pred Kozolcem, neka druga ženska, ki je stanovala nedaleč od kraja zločina, v Tivoliju Pod Turnom, pa je miličnikom povedala, da je med 22. in 23. uro slišala krik na pomoč.

Sled – Kennedyjev prstan

Preiskovalci, ki so res temeljito pregledali vse podrobnosti v zvezi z umorjenim dekletom, so imeli v rokah sled, o kateri pa javnosti niso obvestili. Tudi dekletove svojce so prosili, naj tega ne omenjajo. Ugotovili so namreč, da je Nada Abruč pred časom dobila v dar prstan z vdelanim zlatnikom s podobo nekdanjega ameriškega predsednika Johna Kennedyja. Enakega je imela njena sestra.

Kazalo je, da naj bi jo umoril posiljevalec, vendar so ugotovili, da dekle ni bilo posiljeno. Umrlo je zaradi zadušitve, okoli kraja dejanja so bile sledi njenega boja za življenje.

Preiskovalci so več mesecev zelo intenzivno delali, vseskozi pa so skrivali podatek o Kennedyjevem prstanu. Res so našli nekaj podobnih prstanov, kajti v tistem času je bila to nekakšna moda, torej nič posebnega. Pogovorili so se z nekaterimi za preiskovalce sumljivimi osebami in vedno znova so morali priznati, da niso na pravi sledi.

Nato pa je naključje pripeljalo do začetka razpletanja tragične zgodbe. Konec oktobra istega leta se je zgodil vlom v samopostrežno trgovino v Polju pri Ljubljani. Prijeli so storilca, 29-letnega Jurija Krmca. Bil je že stari znanec policije, kot se reče povratnikom. V njegovem stanovanju so med preiskavo našli več predmetov, ki so izvirali iz vlomov, toda največ pozornosti je požel prstan s Kennedyjevo podobo.

Pravljice za kriminaliste

Vprašanja so usmerili v izvor prstana; Krmca so spraševali, kje ga je dobil. Odgovarjal je, da mu ga je podarilo neko dekle, ni pa vedel, kje to dekle stanuje. Samozavestno je pojasnjeval, da ga je dobil od neke Marije, ki jo je spoznal na plesu na Šternu. Dejal je tudi, da je bil z njo nekajkrat intimen, opisal je njeno podobo in dodal, da sta se nekajkrat sestala ter hodila skupaj v kino. Toda pri vprašanju, kje vendar ta Marija stanuje, se je vedno zataknilo.

Končno so preiskovalci udarili naravnost: Krmcu so rekli, da njegovim pravljicam ne verjamejo, da vedo, da je prstan last umorjene Nade Abruč.

Jurij Krmec je ostal brez besed, prebledel je, čez nekaj časa pa je le spravil iz sebe: »Nemogoče.« Treba je dodati, da so bili preiskovalci medtem po dodatnem poizvedovanju in preverjanju že prepričani, da imajo v rokah žrtvin prstan. Hkrati so našli nekaj nekdanjih osumljenčevih znank, ki so opisale njegovo čudno vedenje do žensk, kar je še bolj utrdilo prepričanje, da ta moški nekaj skriva.

Zlom in priznanje

Po trimesečnih pogovorih in zaslišanjih se je Jurij Krmec 5. januarja 1968 zlomil in priznal zločin. Od umora je minilo skoraj sedem mesecev. Po priznanju je povedal, da ga je Nada ogovorila in spraševala za pot do dvorane Tivoli. Ponudil ji je spremstvo, češ da je tudi on namenjen tja. V Jakopičevem drevoredu je zavil na levo, med grmovjem jo je zgrabil in zadavil. Žrtev se je močno upirala in ga tudi opraskala. Ni je oropal, mrtvi je vzel le prstan, ki ga je pozneje izdal. Izkazalo se je, da je Krmec gojil posebno strast do tovrstnega nakita.

Obsodili so ga na petnajst let zapora zaradi poskusa posilstva in umora iz nizkotnih nagibov. V zaporu na Dobu pa je kmalu storil samomor.