Hčer zlorabljal, sina tepel
Štiri leta bo moral po odločitvi prvostopenjskega in zdaj tudi višjega sodišča v Mariboru v zaporu preživeti možakar, ki je spolno zlorabil svojo hčerko, s sinčkom pa grdo ravnal in ga pretepal. Čeprav se je obramba pritožila na sodbo, s katero so ga obsodili zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, in kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, s svojimi argumenti ni bila prepričljiva, tako da je sodba nedavno postala pravnomočna.
Gnusna dejanja možakarja, ki se sicer ukvarja s kmetijstvom, so prišla na dan, ko so drugi odrasli opazili nenavadno vedenje njegove hčerke, ki je sicer nekoliko zaostala v duševnem razvoju. Čeprav je obramba poskušala prikazati, da je deklica skupaj z očetom očitno gledala kakšne filme ali posnetke s spolnimi vsebinami, »čemur je sledilo izpovedovanje oškodovanke, ki so ji vsi slepo verjeli, čeprav njene izpovedbe niso bile preverjene,« se sodišče s tem ni moglo strinjati. Kot so opozorili višji sodniki, je na neprimerno obnašanje postala pozorna celo voznica avtobusa, ko se je deklica med vožnjo drgnila po spolovilu, si slekla hlače in razlagala, da ji ati govori »liži mi boco« in jo »prijema po luliki«. Podobno se je dogajalo tudi kasneje, ko so deklico umaknili v varno hišo, saj si je tudi tam drgnila spolovilo in zadnjico in se nato dotikala drugih. Zaradi takšnega obnašanja so deklico celo hospitalizirali, saj je bila tudi agresivna tako do sebe kot do drugih. Da je šlo zgolj za plod dekličine domišljije, ki so ji strokovni delavci, učitelji, socialni delavci in drugi le slepo verjeti, po mnenju sodišča nikakor ne drži.
4 leta bo sedel zaradi svojega gnusnega početja.
Glede na dekličino lažjo motnjo v duševnem razvoju, motnjo aktivnosti in pozornosti, je obramba izpostavila »vprašanje dejanske sposobnosti verodostojne izpovedbe«. A kot je ugotovila izvedenka, so kljub nižjim intelektualnim sposobnostim in temu primernim primanjkljajem v spominski kapaciteti pri navajanju podrobnosti dekličine izpovedbe verodostojne. Tudi študije namreč kažejo, da otroci z lažjo duševno motnjo izpovedujejo enako verodostojno, morda z manj podrobnostmi, ampak enako odkrito, včasih celo bolj kot inteligentnejši vrstniki. Obramba je opozorila na ugotovitev izvedenke, da pri deklici ni zaznati posttravmatske stresne motnje, kar pa ne pomeni, da je obdolženi ni spolno zlorabljal, temveč je to mogoče pripisati prav dekličinim nižjim intelektualnim sposobnostim. Poudarila je še, da deklica ne bi razvila takšnih simptomov in takšnega vedenja, kot ga je, če bi o teh zadevah le slišala od drugih oziroma na televiziji gledala seksualne vsebine.
Posledice nasilja opazila vzgojiteljica
Možakar je torej zlorabljal tudi sina, čeprav je šlo za drugačno vrsto zlorabe. Obramba je sicer izpostavila, da naj bi bile obtožbe zoper obdolženca zgolj plod sugestivnih vprašanj, na katera dečku ni bilo težko odgovoriti oziroma jim pritrditi, občasnega udarca s šibo po zadnjici pa ni mogoče šteti kot nasilje nad otrokom. A po mnenju višjih sodnikov obramba prezre, da so izpovedbe (obeh) otrok podprte z izvedenskim mnenjem izvedenke. Ta je pri dečku zaznala posledice, značilne za otroke, ki so žrtve fizičnega nasilja staršev, pa tudi sicer je bila njegova izjava povsem skladna z njegovimi prejšnjimi izpovedbami rejnici, v šoli, na CSD in na policiji. Dečkove besede so spremljali pristna stiska, žalost in sram, kar po mnenju sodišča brez dvoma kaže na verodostojnost njegovih izpovedb. Prav tako ni res, da o nasilju nihče drug ni govoril, kar je še izpostavila obramba, saj je celo obdolženčeva žena izpovedala, da ga sicer ni pretepel dvakrat na teden, res pa ga je udaril tudi s šibo po riti. Udarec je bil menda tako močan, da je imel deček »flekece na nogi« in je te poškodbe pokazal svoji vzgojiteljici v vrtcu. Sinčka je tudi zmerjal in mu govoril, da je »šmrklaš«, zaradi česar je deček večkrat pritekel k njej ali babici in potožil, da ga hoče oče pretepsti.
Zlorabe je moški izvrševal daljše časovno obdobje, njegovo ravnanje je pri obeh otrocih pustilo številne posledice.
Obramba se je v pritožbi dotaknila tudi po njenem mnenju izjemno visoke zaporne kazni, ki da jo je treba znižati. Sodišče naj bi pri tem upoštevalo delo obdolženca kot edinega, ki skrbi za obstoj kmetije, a kazen je po mnenju višjih sodnikov primerna. Kot olajševalne okoliščine so sodniki upoštevali nekaznovanost, a niso mogli mimo dejstva, da je moški zlorabe izvrševal daljše časovno obdobje, njegovo ravnanje pa je pri obeh otrocih pustilo številne posledice.
