Ivan pil šnops, potem jo je zažgal

NOVO MESTO – »To, kar je bilo prečitano, to je hudo boleče, ne zavedam se, ne spomnim se ničesar, kar se je dogajalo od tistega dne. Zahvaljujem se novomeški bolnišnici, imam pa še vedno hude bolečine in rane, komaj sem preživel. Iz bolnice so me odpeljali v pripor s hudimi ranami. V komi sem bil pet dni, nič se nisem zavedal. Toliko let sva živela skupaj, gradila, ustvarjala, bila je pridna, poštena, delavna. Globoko sem pretresen in obžalujem. Želim si, da bi živel doma, ne pa v priporu,« je po tistem, ko je višji tožilec Bojan Avber v sodni dvorani novomeškega okrožnega tožilstva prebral obtožnico za poskus umora na grozovit in zahrbten način v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, v svoj zagovor povedal 66-letni Ivan Mikec s Svetega Vrha pri Mokronogu.


Po tistem, ko je na predobravnavnem naroku zavrnil ponudbo tožilstva – v zameno za priznanje krivde je to predlagalo deset let zapora –, se je začelo sojenje. Sodišče je na prvi narok povabilo ženo in oškodovanko Anico, sina Bojana, hčerko Nado in še eno pričo, a je na koncu zaslišalo le Ivana in Anico.

V Anico zabrisal goreč vzglavnik

Kaj točno se je dogajalo 5. maja lani okoli 23. ure zvečer v domači spalnici, bi lahko najbolje vedela Mikec in njegova žena Anica, a se je včeraj izkazalo, da se Mikec ničesar ne spomni, medtem ko se Anica tragičnega dogodka zdaj spominja malo drugače kot takoj po dogodku. Kot je pojasnil tožilec, je tistega večera Ivan že spal, ko je k nočnemu počitku legla tudi Anica. Ko je ta zaspala, se je prebudil Ivan, vstal iz postelje, vzel vzglavnik ter z njim odšel do bližnjega gospodarskega poslopja, kjer je našel slamo in jo skupaj z vzglavnikom polil z bencinom. Vrnil se je v spalnico, slamo položil na vzglavnik, zatem pa oboje prižgal. Nenavadna svetloba, ki jo je spremljalo še iskrenje, je Anico prebudila. Takrat je Ivan menda dejal: »Zdaj boste vsi pocrkali.« Gorečo gmoto je porinil Anici v obraz in prsni koš, tako da je začela goreti po obrazu, vratu in prsnem košu, ogenj pa se je razširil še na njen zgornji del hrbta in nadlaket, njena spalna srajca je bila v plamenih. V neznosnih bolečinah je stekla v kopalnico, tam ji je z brisačo uspelo pogasiti ogenj. Zublji so hitro zajeli tudi Mikčev dom, z rdečim petelinom so se spopadli gasilci PGD Mokronog in Trebelno. Še huje je bilo, ker niso vedeli, kje je Ivan, hiša pa je že bila polna dima. Ogenj je očitno takrat, ko je Ivan zažgal blazino, bruhnil tudi vanj, zato je stekel iz hiše, zatekel se je na gospodarsko poslopje, tam so ga pozneje vsega opečenega našli gasilci.​ Oba sta dobila zelo hude poškodbe kože in opekline dihal in njuno življenje je kar dolgo viselo na nitki. Že v preiskavi so kriminalisti ugotovili, da je bil Ivan močno pijan, izvedenka pa je ocenila, da je ženi stregel po življenju, ko so bile njegove sposobnosti razumevanja in obvladovanja zaradi alkoholnega opoja bistveno zmanjšane, povedano preprosteje: da je dejanje storil bistveno zmanjšano prišteven.
Imam pridno in delavno ženo
»Imam pridno, skrbno družino in ženo. Prosim, da se mi omogoči, da grem živet domov. Težav ni in jih ne sme biti. Obljubljam. Želim si svobodo, sem delaven, imam več kot 40 let delovne dobe. Kot poklicni voznik nisem naredil niti prekrška, to, kar se mi očita, je krivica,« je v svojem zagovoru pojasnjeval obdolženi in dodal, da sta se z ženo res občasno sprla, ker se njegove »in njene želje niso ujele«. Pijančeval ni nikoli, je zatrjeval, odkar je v pokoju, od leta 2012, poseže po vinu, kadar dela, tudi vinograd imajo doma, po gostilnah ne hodi in niti žganja nikoli ne pije. A usodnega večera ga je. »Kakšna usoda me je srečala, ne vem. Ne morem reči, ker ne vem. Ne vem, kaj se je zgodilo v hiši,« je še povedal obdolženi in na vprašanje svoje zagovornice Jasne Simčič zatrdil: »Nikdar nisem pomislil, da bi jo umoril, zaprisežem na sto sodiščih. Žena se me ne boji, ko pride na obisk, me stisne k sebi in zajoka. Mene je to bolj psihično uničilo kot 40 let dela.«

Še vedno ga ima rada

Na oder za priče je nato stopila Anica, v postopku sicer privilegirana priča. Do svojega moža ne goji nobenih zamer, celo več, sodišču je poslala pismo z željo, da Ivana izpustijo iz pripora, da bi se pozdravil. Kot je navajala včeraj, ga ima »še vedno rada«. Tistega dne naj bi delali škarpo, sin je rekel, da ne more priti, to pa Ivanu ni bilo všeč. »Mož je že zgodaj zjutraj spil šnops, rekel mi je, da dva deci. Sin je nato vseeno prišel, in ko sem mu to povedala, je rekel, da bo spil še deci šnopsa, potem bo šel pa spat. Nikoli ni šel v posteljo oblečen, tokrat je legel v delovni obleki. Moj mož je priden, ustvarjalen, ne vem, kaj ga je takrat prijelo,« je povedala oškodovanka. Zvečer so otroci odšli domov, Ivan je ležal, ona pa se je stuširala in legla ter zaspala. »Zdelo se mi je, da se nekaj iskri, kot ognjemet ali petarde. V postelji sem se dvignila v sedeči položaj, ko mi je v naročje oziroma predel prsi mož vrgel gorečo blazino in rekel: 'Zdaj bomo pa vsi pocrkali (v preiskavi je rekla drugače, in sicer: Zdaj boste vsi pocrkali, op. p.)!' Vstala sem, odhitela v kopalnico in zmočila brisačo. Pižama je bila od ognja vsa prilepljena na kožo, gorel mi je vrat, obraz, prsi. Nisem vedela, kje je mož, vem samo, da sem stekla ven, poklicala gasilce in sina, nato pa me je zmanjkalo,« je razlagala Anica, ki je bila več kot mesec in pol v bolnišnici.

Na sodišču je zatrjevala, da sta imela zgleden zakon, da je ni nikoli udaril, čeprav je včasih rekel, da jo bo, da ji je včasih očital, da je lena, »a to je rekel v jezi, mene njega ni bilo nikoli strah«.

»To se mu je moralo nekaj zmešati, utrgalo se mu je. Če bi imel namen meni kaj narediti, bi me s sekiro po glavi, ne bi uničil hiše,« je navajala Anica in še enkrat poudarila: »Rada ga imam, kot sem ga imela prej. In želim si, da se pozdravi. Nikoli me ni udaril in nikoli grozil. Vpil in zmerjal me je samo, če je bil pod vplivom alkohola. Če je malo spil, je bil hecen, če pa je spil več, je šel spat. Še vedno si želim živeti z njim v isti hiši.« To po požaru še prenavljajo.