PRIMOŽ SMRTNIK
Iz bolnišnice so ga poslali nazaj domov
Brez zavarovanja ni bil hospitaliziran. Neuspešno je zahteval odškodnino.
Odpri galerijo
S tožbo Primož Smrtnik ni bil uspešen. FOTO: Marko Feist
Ker ambulanto zdravljenje parkinsonove bolezni, za katero Primož Smrtnik boleha že dlje, ni zadostovalo, se je 8. avgusta 2014, star 50 let, oglasil na nevrološki kliniki, kjer bi ga morali hospitalizirati zaradi uvedbe terapije. Ko se je že preoblekel v bolnišnična oblačila, so mu povedali, da ga ne bodo sprejeli, ker nima urejenega zdravstvenega zavarovanja, saj zaradi materialne stiske ni plačeval obveznih prispevkov.
Ker je prepričan, da je naglo napredovanje bolezni posledica zavrnitve hospitalizacije, je s tožbo od države in ljubljanskega kliničnega centra zahteval povračilo škode. Njegovo tožbo je zavrnilo najprej okrožno, nato pa še višje sodišče. Ker je tožbo v celoti izgubil, državi dolguje dobrih osem tisočakov za pravdne stroške.
Dolga leta je bil Smrtnik samostojni podjetnik, a so mu bila podjetja, za katera je kot podizvajalec opravil suhomontažna dela, med njimi tudi SGP Tehnik Škofja Loka, dolžna več kot 200.000 evrov, zato je bil v dolgovih tudi sam, kar ga je stalo zdravje. Zaradi tega, trdi, se mu je zdravstveno stanje naglo poslabšalo in ima okrnjene življenjske funkcije ter izpad dohodka iz dejavnosti.
S tožbo je zahteval kar 570.000 evrov od ljubljanskega kliničnega centra (v pravdo je vključena tudi zavarovalnica, pri kateri ima UKC zavarovano odgovornost) in države kot odškodnino zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja. Nekaj od zahtevane odškodnine zaradi poslabšanja zdravja, večji del – 400.000 evrov – pa zaradi izgube dobička iz poslovanja.
Po njegovem je država odgovorna za škodo kot ustanoviteljica kliničnega centra, pa tudi zato, ker je dopustila diskriminatorno zakonodajo na področju dostopa do nujnih zdravstvenih storitev. Dejstvo, da ni imel poravnanih vseh obveznosti iz prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, ne bi smelo biti odločilno, navaja, saj je bil zaradi obveznega zdravstvenega zavarovanja upravičen do tako imenovanega nujnega zdravljenja. Toženi sta po drugi strani trdili, da bi moral biti v bolnišnico sprejet zaradi diagnostične obravnave in ne zaradi nujnega zdravljenja, do katerega je sicer v skladu z zakonom upravičen.
A je najprej prvostopenjsko in nato še višje sodišče njegov tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, pri svoji odločitvi pa se je sklicevalo na mnenje izvedenca medicinske stroke. Razsodilo je, da UKC ni ravnal protipravno in da zaradi neizvedene hospitalizacije ni moglo biti trajnih poslediic za zdravje glede na naravo parkinsonove bolezni, ki je počasi napredujoča, degenerativna bolezen. Parkinsonova bolezen namreč ni nujni primer. Če bi šlo za nujen primer, bi ga nedvomno zadržali in zdravili, ne glede na to, da ni imel plačanih prispevkov. Višje sodišče, kamor se je pritožil, je taki razlagi sledilo v celoti.
Bil je že na nevrološki kliniki, vendar ga niso sprejeli. FOTO: Uroš Hočevar
Ker je prepričan, da je naglo napredovanje bolezni posledica zavrnitve hospitalizacije, je s tožbo od države in ljubljanskega kliničnega centra zahteval povračilo škode. Njegovo tožbo je zavrnilo najprej okrožno, nato pa še višje sodišče. Ker je tožbo v celoti izgubil, državi dolguje dobrih osem tisočakov za pravdne stroške.
Bili so mu dolžni
Dolga leta je bil Smrtnik samostojni podjetnik, a so mu bila podjetja, za katera je kot podizvajalec opravil suhomontažna dela, med njimi tudi SGP Tehnik Škofja Loka, dolžna več kot 200.000 evrov, zato je bil v dolgovih tudi sam, kar ga je stalo zdravje. Zaradi tega, trdi, se mu je zdravstveno stanje naglo poslabšalo in ima okrnjene življenjske funkcije ter izpad dohodka iz dejavnosti.
S tožbo je zahteval kar 570.000 evrov od ljubljanskega kliničnega centra (v pravdo je vključena tudi zavarovalnica, pri kateri ima UKC zavarovano odgovornost) in države kot odškodnino zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja. Nekaj od zahtevane odškodnine zaradi poslabšanja zdravja, večji del – 400.000 evrov – pa zaradi izgube dobička iz poslovanja.
570
tisočakov odškodnine je zahteval v tožbi.
tisočakov odškodnine je zahteval v tožbi.
Po njegovem je država odgovorna za škodo kot ustanoviteljica kliničnega centra, pa tudi zato, ker je dopustila diskriminatorno zakonodajo na področju dostopa do nujnih zdravstvenih storitev. Dejstvo, da ni imel poravnanih vseh obveznosti iz prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, ne bi smelo biti odločilno, navaja, saj je bil zaradi obveznega zdravstvenega zavarovanja upravičen do tako imenovanega nujnega zdravljenja. Toženi sta po drugi strani trdili, da bi moral biti v bolnišnico sprejet zaradi diagnostične obravnave in ne zaradi nujnega zdravljenja, do katerega je sicer v skladu z zakonom upravičen.
Parkinsonova bolezen ni nujni primer.
A je najprej prvostopenjsko in nato še višje sodišče njegov tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, pri svoji odločitvi pa se je sklicevalo na mnenje izvedenca medicinske stroke. Razsodilo je, da UKC ni ravnal protipravno in da zaradi neizvedene hospitalizacije ni moglo biti trajnih poslediic za zdravje glede na naravo parkinsonove bolezni, ki je počasi napredujoča, degenerativna bolezen. Parkinsonova bolezen namreč ni nujni primer. Če bi šlo za nujen primer, bi ga nedvomno zadržali in zdravili, ne glede na to, da ni imel plačanih prispevkov. Višje sodišče, kamor se je pritožil, je taki razlagi sledilo v celoti.
