Izborila sta kazen za sinovega krvnika
Tržačan Michele Puissa, ki je 18-letnega Marka Matešića iz Srgašev pred dobrimi šestimi leti poslal v smrt, med kazenskim postopkom na koprskem sodišču pa večkrat zadremal, kot da se ga zadeva ne tiče, in za prometno nesrečo tudi ne pokazal trohice obžalovanja, gre v zapor. Tako je odločilo vrhovno sodišče, ki je potrdilo sodbo višjega v Kopru.
Senat, ki so ga sestavljali vrhovna sodnica Barbara Zobec kot predsednica ter vrhovni sodniki Mitja Kozamernik, Kristina Ožbolt, Nataša Smrekar in Peter Golob kot člani, je zavrnil pritožbo Italijanovega zagovornika Bojana Pečnika in presodil, da je obdolženec s svojo vožnjo kršil več določb ZPrCP, ena od teh pa je bila odločilna: zapeljal je čez neprekinjeno sredinsko črto na zaporno površino in se ni prepričal, ali lahko prehiteva varno, vozil je z višjo hitrostjo od dovoljene in z zavedno malomarnostjo trčil v Matešića. Prav tako ni upošteval bližine bencinskega servisa. Mladenič tako, kot se je med drugim izgovarjal, ni mogel biti nepričakovana ovira.
Prodala vse premoženje
Gre za sodni precedens, ker so kazenski pregon prevzeli Markovi starši Mirko in Ljiljana Matešić, potem ko je tožilstvo od njega odstopilo, četudi je policija zbrala dovolj dokazov, da so Puisso utemeljeno osumili povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, in tudi dosegla dve leti in pol zaporne kazni. Odstop države od pregona je temeljil na mnenju zdaj že pokojnega sodnega izvedenca, ki je ocenil, da Puisse ni mogoče kriviti za tragično nesrečo.
Drugi sodni izvedenec, Zdravko Sirk, je prišel do povsem drugih zaključkov, a tožilstvo obtožnice ni vložilo. Za starše se je mora nadaljevala na prvostopenjskem sodišču, ki je po njunem pregonu Puisso novembra predlani oprostilo. Le šest mesecev zatem je 52-letni Tržačan z neregistriranim motorjem, brez vozniškega dovoljenja, vinjen in omamljen tako silovito trčil v prometni znak na isti cesti, kjer je ubil Marka, da mu je odtrgalo nogo.
Zaradi dragih sodnih postopkov ima Mirko Matešić dve službi, z ženo sta prodala vse premoženje, celo avto, in najela kredite, vendar sta kljub oprostilni sodbi vztrajala. Pritožila sta se na višje sodišče, in to jima je februarja letos pritrdilo, Puisso poslalo za rešetke ter mu za eno leto prepovedalo vožnjo motornega vozila kategorije B. Zagovornik Pečnik se je v imenu obsojenega torej pritožil na vrhovno sodišče, a ni bil uspešen. Puissa bo kmalu dobil poziv na prestajanje zaporne kazni.
»Da se bo pozivu odzval takoj, dvomiva. Že ko smo mu poskusili vročiti sodno pošto, smo bili več mesecev neuspešni, plačati sva morala zasebnega detektiva, da jo je sploh prevzel,« so nam povedali Markovi starši in še, da sta morala prestati tudi to, da je Pečnik med dokazovanjem nad Ljiljano večkrat dvignil glas ter da jima obtoženi nikoli ni izrekel sožalja ali se za nesrečo opravičil.
Tragični četrtek
Usodnega 17. septembra 2015, okoli osmih zvečer, si je Marko na bencinskem servisu v Srgaših kupil sok, potem pa se s skuterjem piaggio zip, ki razvije hitrost do največ 25 kilometrov, namenil v smer proti Šmarju. Za njim se je na svojem skuterju peljal njegov sošolec Aleks S. Marko je ustavil pri znaku stop in se prepričal, da lahko varno zapelje levo na glavno cesto oziroma do sredinskega pasu, namenjenega uporabnikom črpalke, ki se vključujejo na cesto proti Dragonji.
Avtodom z nemškimi registrskimi oznakami, ki je peljal od Kopra, je bil po izpovedi priče dovolj daleč od njega, da je lahko varno zapeljal na vključevalni pas, le malo tudi na zaporno površino, v tistem pa je po tej pridrvel Puissa, ki je prehiteval avtodom. Silovito je trčil v skuter, tega je odneslo 44 metrov daleč. Marko, ki je bil polnoleten manj kot tri mesece, je slabih osem ur pozneje umrl v izolski bolnišnici. Tržačan je po trku peljal naprej, ustavil se je šele 120 metrov od kraja nesreče, ker poškodovani avto ni mogel naprej. Puissa, ki je krivdo ves čas zanikal, je na okrožnem sodišču pojasnil, da ni nameraval pobegniti, ampak je ustavil, ko je menil, da je to varno.
No, dejstvo je, da je pred več leti že bežal, takrat pred italijanskimi policisti. Leta 2010 je bil tam kaznovan zaradi vožnje pod vplivom alkohola, v hišnem zaporu je preživel mesec in dvajset dni.
Starši vsak dan prihajajo na sinov grob. Ostali so jima samo spomini na edinca, ki je obiskoval četrti letnik srednje kovinarske šole v Kopru in jima vsakič, ko je pouk končal pred njuno službo, skuhal kosilo. Sosedje se ga spominjajo kot krasnega fanta, ki je vsakomur priskočil na pomoč, njihovim otrokom pa popravljal motorje. Njegovi sošolci so izdelali hibridno vozilo in ga poimenovali po njem. Matešićeva se z Markovo smrtjo ne moreta sprijazniti.
»Ne spomnim se, da bi bil v Sloveniji kdo obsojen na kazen zapora po zasebni kazenski obtožbi, morda za kakšnih 15 dni, a ne na več let,« nam je po sodbi višjega sodišča povedal odvetnik oškodovancev Marko Zorman. »Če morajo oškodovanci sami terjati pravičnost in na podlagi zasebne kazenske tožbe celo dosežejo zaporno kazen, mi državnega tožilstva ne potrebujemo več. To je škandal za državo. Tožilstvo je zanemarilo javni interes, ki ga zastopa, hkrati pa na prizadete starše prevalilo veliko breme in delo.« Dodal je še, da je kazen simbolična.
»Sina ni več, tega ne more nič spremeniti. Kanček zadoščenja pa je, da povzročitelja nesreče nisva obtožila po krivici, predvsem pa, da je brez vsakega dvoma dokazano, da Marko za nesrečo ni bil kriv. Taka izmišljevanja so zelo bolela,« pravi 48-letna Ljiljana, ki jo med pogovorom premagajo solze. Dve leti smo spremljali zgodbo, na obrazu staršev nikdar ni bilo videti nasmeha, v njunih očeh samo globoko žalost. »Čas ne zaceli ran, leta so prinesla še večjo praznino,« pravi 49-letni Mirko.
