Janez in Daniel že 365 dni v zloglasnem afriškem zaporu

Mineva leto dni, odkar sta se za zidovi zloglasnega zapora Grand Bassan v Abidžanu na Slonokoščeni obali znašla 56-letni Janez Cerar iz Radomelj in 37-letni Daniel Golenač, nekoč izredno uspešen slovenski gimnastičar. Po letu dni se ni nič spremenilo, pravi Luka Cerar, sin priprtega Janeza, »vsak dan, ko sta zaprta, pa je preveč«. Vesel je, da ju zdravje, tudi kar zadeva zloglasni koronavirus, za zdaj še ni izdalo, čeprav sta oba precej shujšala.

Kot smo že poročali, sta se Cerar in Golenač novembra 2019 odpravila na drugo stran luže, da bi v Evropo pripeljala barko Janezovega prijatelja, ki zaradi zdravstvenih težav poti čez Atlantik ni zmogel. Z letalom sta se odpravila do Brazilije, pripoveduje Luka, ki vse od priprtja išče način, kako pomagati očetu in Danielu: »Že takoj naslednji dan sem o aretaciji obvestil ministrstvo za zunanje zadeve, najeli smo slovenskega in afriškega odvetnika in tudi plačali več kot deset tisoč evrov, a zgodilo se ni nič. Bojim se za njuno varnost.«

Zdemolirali barko

»V Braziliji sva prevzela barko, kjer sva se en mesec najprej ukvarjala s servisiranjem, nato pa uredila papirje na policiji in kapetaniji, plačala marino in se odpravila proti Kanarskim otokom, kjer bi naredila prvi postanek,« nam je po telefonu povedal priprti Cerar. Po približno 20 dneh sta priplula v bližino Afrike, z velikimi težavami z motorjem, jadri, voda je vdirala v čoln, odpovedal je tudi avtopilot, zato sta se bila prisiljena ustaviti. Odpravila sta se proti Gvineji, ko ju je sredi mednarodnih voda ustavila pomorska oziroma vojaška policija. »65 milj od San Pedra je na barko skočilo pet uniformirancev s kalašnikovi – še prej sva jih šla iskat z gumenjakom, ker niso mogli do naju – in naju prisililo, da sva odplula v San Pedro. Na obali je na krov skočilo še nekaj deset uniformirancev, ti so barko popolnoma prečesali in zdemolirali, češ da iščejo drogo. Nič niso našli, med preiskavo naju ni bilo zraven. Vso noč so naju zasliševali, zjutraj pa vklenili in odpeljali v pripor v samico, čez dva dni v drug pripor in znova v samico zloglasnega zapora Grand Bassan v Abidžanu, kjer sva še danes. Čez nekaj dni so naju odpeljali k tožilcu, ta nama je povedal, da sva obtožena mednarodne trgovine z drogo in pranja denarja,« pravi Cerar. Kot pravi, so dva dni pred njuno aretacijo na neki ribiški ladji odkrili nekaj več kot 400 kilogramov kokaina in priprli pet Gancev, dva belca pa sta jima ušla.

Podpisujeta papirje, ki jih ne razumeta

»Korona je v razmahu, razmere so napete, pričakujejo vojno, politični zaporniki pa tukaj kar čez noč poniknejo,« pravi Cerar in dodaja, da sta bila prvih šest mesecev v priporu brez vseh odločb, dokumentov, zakaj ju zadržujejo. »Po šestih mesecih sta prišla sodnica in tožilec, sodnica ga je vprašala, kaj predlaga, on je rekel še šest mesecev, in to je bilo to. Nobenega tolmača ni, to je francosko govoreča država, nekaj malega govorijo angleško. Pričakovala sva, da naju bo obiskal slovenski odvetnik, zato mu je sin tudi nakazal nekaj tisoč evrov, pa ga ni bilo. Prav nobenega dokumenta nimava, kaj nama očitajo, podpisujeva papirje, čeprav jih ne razumeva,« še dodaja Cerar. »Po večurnem iskanju droge na barki sem moral jaz nato z enim agentom nazaj. Tam je našel neznatno količino belega prahu, ga testiral in izkazalo se je, da je kokain. Oni so ga podtaknili. Takrat tega nisem vedel, zdaj lahko to dokažem!« nam je Cerar povedal po telefonu. »Šla sva direkt v prednjo kabino k premcu, kjer je eden že sedel, odprl je kovček, vzel tester, odprl najbolj zakoten predal in rekel: 'Poglej, poglej.' Tam je bilo sredi predala mogoče četrt grama prahu. Plavo, plavo, kokain, je rekel. Če bi bil kokain ... Barka se trese, nabija na valove, ne more ta prah obstati tako na kupčku. Nekaj sem se tukaj v zaporu naučil. Kokain je zelo hidroskopičen in v nekaj urah nastane pasta, ne more biti v prahu. Ker je bil tam v kupčku in v prahu, trdim, da so ga podtaknili. To sem povedal tudi na zadnjem zaslišanju, ko so samo kimali, da imam prav. Niti za črtico kokaina ni bilo, to so nama podtaknili, da so naju lahko zaprli,« nam je po telefonu razlagal Cerar.

Stotaka za posteljo

Na Slonokoščeni obali ju zastopa odvetnik po uradni dolžnosti, ki pa ves čas, kar nam potrdi tudi Cerarjev odvetnik Jože Oberstar, zahteva le denar. »Ignorira naju, ves čas pravi, daj 20 jurjev, pa bosta šla ven. Prvi teden sva bila gola vsak v svoji samici. Prišel je 5. marca, nato enkrat čez tri mesece, to je to,« nam je po telefonu, ki ga lahko vsake toliko uporabijo, zaupal Cerar. Zadnje upanje, pravi, je obisk predstavnika tujega predstavništva. »Andrej Šter se zelo trudi, a prav veliko pač ne morejo storiti,« nekako resignirano ugotavlja tudi Luka, ki se je septembra lani udeležil sestanka na konzularnem predstavništvu, na katerem so svojci priprtih skupaj z odvetnikom in predstavniki države staknili glave in ugotavljali, ali sploh obstaja možnost, da bi jima pomagali. Slovenija sicer na Slonokoščeni obali svojega predstavništva nima, lahko pa na pomoč priskoči, kot so nam pojasnili na zunanjem ministrstvu, katera koli druga država članica EU. A to stane.
Tako kot stane vsaka stvar v priporu. Tako za posteljo v šestposteljni sobi plačata sto evrov na mesec, kosilo stane 20 dolarjev, ker hrano kuhajo v sosednjem hotelu in jo razvažajo. »Država je dolžna poskrbeti za priprte v tretjih državah, vsaj za te osnovne stroške,« je prepričana tudi sestra Janeza Cerarja Marjeta.

Čakata na sojenje

»Slovenija lahko v skladu z zakonom o zunanjih zadevah in zakonom o konzularni zaščiti daje nujno konzularno pomoč svojemu priprtemu državljanu v smislu skrbi za zdravila, osebne potrebščine, zagotovitve osnovnih človekovih pravic in standardov priprtega,« so nam potrdili na zunanjem ministrstvu in poudarili, da pa ne morejo izposlovati denimo izpustitve iz pripora ali zapora, plačila varščine, zastopati pred sodiščem ali preiskovati kaznivih dejanj, preprečiti lokalnim oblastem, da po preteku zaporne kazni priprtega deportirajo v Republiko Slovenijo, priskrbeti boljše ali hitrejše obravnave v zaporu, plačati stroškov odvetniških storitev ali drugih podobnih storitev ter se vmešavati v kazenski postopek. V tem primeru, ko Slovenija v državi pripora nima svojega predstavništva, lahko ponujanje konzularne zaščite prevzame država članica EU, vendar, opozarjajo na ministrstvu, »lahko za storitve, ki jih ponuja, tudi izstavi račun, ki ga mora poravnati državljan, ki je zaprosil za konzularno pomoč«.

»Pripravljeni smo bili plačati tujega predstavnika, kar sem jim tudi sporočil, a nimam nobenih odgovorov, kaj se dogaja. Šter mi je konec oktobra zapisal, da ni nič novega. Znova sem se zanimal 3. decembra, a nisem dobil nobenega odgovora. Zadnji mejl sem poslal 21. januarja, pa še ni odziva. Malo sem že obupal,« pojasnjuje Luka Cerar. Res je, nič se ni zgodilo, pojasnjuje tudi Oberstar in dodaja, da so se predstavniki nemškega veleposlaništva odzvali prošnji in tudi obiskali upravo zapora. »Kot mi je povedal njihov odvetnik, so predstavniku zagotovili, da v zaporu niso ugotovili bistvenih kršitev človekovih pravic. Zdravstvene razmere naj bi bile ustrezne, imata pa tudi zagotovljeno pravico do obrambe, saj imata njihovega odvetnika,« pojasnjuje Oberstar in dodaja, da sicer ne ve, kaj se dogaja z njima, ker ga že nekaj časa nista kontaktirala, velika verjetnost je, da nimata dostopa do telefona. Obtožnica, ki jima očita mednarodno trgovino z drogami, je vložena, zdaj, kot pravi odvetnik, čakata na sojenje. »Tudi njun afriški odvetnik se mi ne javi, zato poskušam nekaj urediti prek drugih kanalov, o čemer pa ne morem govoriti,« pravi odvetnik.