SIMBOLI SOVRAŠTVA
Kaj pa, če bi kdo v Sloveniji nosil nacistični simbol?
Zakaj v Sloveniji nimamo seznama prepovedanih simbolov skrajnih organizacij in kako je s tem v naši soseščini.
Odpri galerijo
Plakat iz Velenja FOTO: E. N.
Dva dogodka sta zaznamovala minule mesece. Eden je bil shod slovenskih zamejskih dijakov v Gorici, drugi pa posodobljen seznam prepovedanih simbolov skrajnih organizacij, ki ga je izdalo avstrijsko zunanje ministrstvo. Pri tem smo ugotovili, da je zadeva s simboli skrajnih organizacij pri nas precej nedorečena.
Okoli 150 slovenskih zamejskih dijakov je v Gorici pripravilo shod in s slovenskimi pesmimi odgovorilo na fašistično provokacijo gibanja Blocco studentesco, ki je na zid pred slovenskim višješolskim centrom v Gorici nalepilo plakate z gesli gibanja, na ograjo zavoda pa izobesilo transparent v počastitev žrtev fojb. Blocco studentesco je sicer mladinska veja italijanskega skrajnodesničarskega gibanja CasaPound. Njegovi pripadniki so na zid slovenskega višješolskega centra zapisali svoji gesli Boben avantgarde in Privrženi zmagi.
Rdeča nit odzivov na provokacijo skrajnežev je bila, da je dejanje že samo po sebi nepotrebno in škodljivo izzivanje medsebojno spoštljivega vzdušja.
Nekaj dni pozneje je iz Avstrije prišla novica, da je avstrijsko notranje ministrstvo objavilo seznam novih prepovedanih simbolov skrajnih organizacij. Na njem je 13 zastav in simbolov, med drugim Muslimanske bratovščine, Sivih volkov in Kurdske delavske stranke (PKK) pa tudi hrvaških ustašev.
Razširjen seznam prepovedanih simbolov bo začel veljati 1. marca. Že pred tem so bili med drugim prepovedani simboli terorističnih organizacij Islamska država in Al Kaida.
Na novem seznamu sta se zdaj znašla dva simbola hrvaških ustašev in t. i. volčji pozdrav z rokami turške nacionalistične skupine Sivi volkovi.
Razširitev seznama prepovedanih simbolov je lani predlagala avstrijska vlada, parlament pa je zakon pozneje potrdil. Kršitelji bodo prvič kaznovani z do 4000 evrov, če pa jih bodo še drugič zalotili s prepovedanimi simboli, bodo za to plačali 10.000 evrov.
Opozicija je sicer nasprotovala posodobitvi zakona, ker dvomijo o učinkovitosti prepovedi in na seznamu pogrešajo skrajno desne skupine, kot na primer Identitarce.
Izjemoma se lahko sicer tudi po 1. marcu simboli pojavijo v medijskem poročanju, filmih, gledaliških predstavah in na razstavah, če je nedvoumno jasno, da namen prikazovanja ni propaganda.
Kot so za Nedeljske novice povedali na slovenskem notranjem ministrstvu, »v Sloveniji takega ali podobnega seznama prepovedanih simbolov skrajnih organizacij – nimamo«!
Slovenska zakonodaja na tem področju je pomanjkljiva, nacističnih simbolov ne prepoveduje, prav tako nimamo zakona, ki bi izrecno prepovedoval nošenje nacističnih ali fašističnih simbolov in gesel.
Kaj pa, če bi kdo vseeno nosil npr. nacistični simbol? Na MNZ odgovarjajo: »V Republiki Sloveniji področje prepovedi nošenja nacističnih simbolov opredeljujeta prekrškovno in kazensko pravo. Za konkretno opredelitev do predloga bi potrebovali poglobljeno oceno stanja oziroma študijo, ki bi poleg kaznovalnega vidika zajela različne druge vidike, kot so družbeni, socialni itd. Ker so tovrstna odklonska ravnanja redka, se bomo do njih opredelili le načelno.
V Republiki Sloveniji področje državnih simbolov ureja zakon o grbu, zastavi in himni v Republiki Sloveniji. Posest simbolov, ki so navedeni v vprašanju, sicer še ne pomeni prekrška, ampak le takrat, ko prodaja ali nošenje takšnih simbolov na javnem kraju med posamezniki ali skupinami povzroča vznemirjenje ali razburjenje (7. člen zakona o varstvu javnega reda in miru; ZJRM-1). Pri tem je treba upoštevati določbe 20. člena ZJRM-1, ki kot kvalificirano obliko določa prekrške, storjene z namenom vzbujanja narodnostne, rasne, spolne, etične, verske, politične nestrpnosti ali nestrpnosti glede spolne usmerjenosti. Kadar policija ugotovi elemente prekrška, je dolžna začeti prekrškovni postopek po 50. členu zakona o prekrških (ZP-1).
Policija bi prekršek v tej zvezi zato lahko obravnavala samo, če bi posameznik navedene simbole uporabljal na javnem prostoru, pri tem pa bi se druga oseba ali skupina počutila vznemirjeno ali razburjeno, oziroma če bi posameznik ali skupina z žaljivimi besedami in dejanji škodovala ugledu posameznika ali skupine ali uradne osebe pri uradnem poslovanju (5. točka prvega odstavka 2. člena ZJRM-1).
V skladu z 38. členom zakona o nalogah in pooblastilih lahko policija osebe, ki bi v vozilih imele nacistične in fašistične simbole, le opozori, da teh simbolov na javnem kraju ne smejo uporabljati v nasprotju s prej omenjenimi predpisi.«
Obširno, razumljivo in, po prepričanju nekaterih, dovolj spolzko, da so možne zlorabe, če bi to kdo hotel.
Popolna prepoved je po mnenju policije bolj vprašanje stališča oziroma odnosa družbe do nesprejemljivosti ideologij, ki se spogledujejo z nacizmom.
Ministrstvo za notranje zadeve in policija trenutno ne zaznavata povečane varnostne problematike, povezane z nošenjem ali prodajo nacističnih in fašističnih simbolov, zato glede na dejstva menita, da ni potrebe po spreminjanju zakonodaje s področja prekrškov na tem področju.
Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je pred časom predstavila pobudo, s katero je želela pridobiti javno podporo za zakonsko ureditev prepovedi uporabe in javnega prikaza nacističnih in fašističnih simbolov ter simbolov družbenih, političnih in vojaških tvorb, ki so v času druge svetovne vojne kolaborirale s fašističnim in nacističnim okupatorjem, prepoved uporabe sovražnega govora v medijih in na političnem parketu, prepoved ustanavljanja, usposabljanja in urjenja ter financiranja, opremljanja in oboroževanja paravojaških enot na ozemlju Slovenije. V ZZB NOB so poudarjali, da bi s podpisom peticije izrazili jasno podporo boju proti novim oblikam fašizma, družbenega nazadovanja in tako odprli pot družbi solidarnosti in napredka.
»V Sloveniji smo priča odkritemu nošenju simbolov in gesel fašizma in nacizma ter uniform, ki so jih nosili zapriseženi sodelavci nacistov. Tudi v drugih evropskih in neevropskih državah je vse več zloglasnih skupin, ki se identificirajo z nacizmom in ideologijo, ki temelji na sovraštvu do tujcev in drugače mislečih družbenih skupin. Zanimivo je, da sta nacizem in fašizem v državah, od koder izvirata, to je predvsem v Nemčiji in Italiji, z zakonom prepovedana,« so med drugim zapisali v borčevski organizaciji.
Tudi na Hrvaškem je na javnih prostorih mogoče opaziti vse več simbolov, ki spominjajo na čas, ki bi ga večina najraje pozabila. Krivca za pred nekaj leti narisano svastiko na nogometnem igrišču v Splitu še niso odkrili, s kljukastimi križi in simboli ustaštva popisanih zabojnikov in oglasnih tabel je po Zagrebu in drugje po državi precej. Vzklik za dom spremni, ki so ga med drugo svetovno vojno uporabljali ustaši, pa je mogoče pogosto slišati na koncertih ali športnih prireditvah. Nekdanji hrvaški reprezentant Joe Šimunić je pred leti dvignil veliko prahu, ko je z ustaškim pozdravom za dom spremni pozdravil navijače, zaradi tega ni smel nastopiti na desetih tekmah, hrvaško sodišče pa ga je obsodilo na denarno kazen. Šimunić se je zavoljo tega pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice, vendar so pred kratkim sporočili, da njegove pritožbe ne bodo obravnavali.
Mirko Ilić, grafični oblikovalec, ki je leta 1986 odšel iz Jugoslavije in s svojimi idejami osvojil New York ter postal eden bolj cenjenih svetovnih oblikovalcev, je temu namenil serijo predavanj, naslovljenih Simboli sovraštva. Na njih je spregovoril predvsem o neonacističnih simbolih in znakih, o sovraštvu, ki vse pogosteje veje s stadionov.
»Vse skupaj spodbujajo politika in politiki. Ti so tisti, ki bi morali najti rešitev za izhod iz nastalih razmer, a kaj ko so tudi sami postali sebični. Namesto da bi se konstruktivno lotili odpravljanja težav, sami postajajo del težav in jih le še povečujejo. In da bi to prikrili pred ljudmi, jim v oči mečejo pesek religije, ksenofobije, nacionalizma in fašizma. Nihče ne more zanikati, da so prav religiozne in športne ustanove prvi in osrednji kanali manipulacije. In da ne bo pomote, tudi mediji,« pravi Ilić, ki ves paket simbolov sovraštva označuje kot svojevrstni paket ribičev ljudskih duš.
Za izhod iz tega po njegovem mnenju potrebujemo »veliko ljubezni, še bolj kot to pa pametnejše politike in pametnejšo oblast, ki ne bo tiščala glave v pesek pred tem problemom«.
Na Hrvaškem nič nevsakdanjega; ustaški pozdrav za dom spremni v javnosti. FOTO: DEJAN VODOVNIK
Nepotrebno izzivanje
Rdeča nit odzivov na provokacijo skrajnežev je bila, da je dejanje že samo po sebi nepotrebno in škodljivo izzivanje medsebojno spoštljivega vzdušja.
Nekaj dni pozneje je iz Avstrije prišla novica, da je avstrijsko notranje ministrstvo objavilo seznam novih prepovedanih simbolov skrajnih organizacij. Na njem je 13 zastav in simbolov, med drugim Muslimanske bratovščine, Sivih volkov in Kurdske delavske stranke (PKK) pa tudi hrvaških ustašev.
Razširjen seznam prepovedanih simbolov bo začel veljati 1. marca. Že pred tem so bili med drugim prepovedani simboli terorističnih organizacij Islamska država in Al Kaida.
Na novem seznamu sta se zdaj znašla dva simbola hrvaških ustašev in t. i. volčji pozdrav z rokami turške nacionalistične skupine Sivi volkovi.
Kazni do 10.000 evrov
Razširitev seznama prepovedanih simbolov je lani predlagala avstrijska vlada, parlament pa je zakon pozneje potrdil. Kršitelji bodo prvič kaznovani z do 4000 evrov, če pa jih bodo še drugič zalotili s prepovedanimi simboli, bodo za to plačali 10.000 evrov.
Opozicija je sicer nasprotovala posodobitvi zakona, ker dvomijo o učinkovitosti prepovedi in na seznamu pogrešajo skrajno desne skupine, kot na primer Identitarce.
Izjemoma se lahko sicer tudi po 1. marcu simboli pojavijo v medijskem poročanju, filmih, gledaliških predstavah in na razstavah, če je nedvoumno jasno, da namen prikazovanja ni propaganda.
Pri nas ni seznama
Kot so za Nedeljske novice povedali na slovenskem notranjem ministrstvu, »v Sloveniji takega ali podobnega seznama prepovedanih simbolov skrajnih organizacij – nimamo«!
Hrvaška predsednica končno priznalaHrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović je te dni priznala, da je naredila napako, ko je izjavila, da je "Za dom spremni" stari hrvaški pozdrav. Gre za vzklik, ki so ga med drugo svetovno vojno uporabljali hrvaški zavezniki nacistov, ustaši. "Glede pozdrava Za dom spremni sem naredila napako, ko sem rekla, da je to zgodovinski pozdrav, in to zato, ker mi je to večkrat rekel eden od mojih svetovalcev," je dejala in dodala, da sprejema dejstvo, da to ni zgodovinski hrvaški pozdrav, temveč je "nesprejemljiv in kompromitiran".
Plakat iz Velenja FOTO: E. N.
Kaj pa, če bi kdo vseeno nosil npr. nacistični simbol? Na MNZ odgovarjajo: »V Republiki Sloveniji področje prepovedi nošenja nacističnih simbolov opredeljujeta prekrškovno in kazensko pravo. Za konkretno opredelitev do predloga bi potrebovali poglobljeno oceno stanja oziroma študijo, ki bi poleg kaznovalnega vidika zajela različne druge vidike, kot so družbeni, socialni itd. Ker so tovrstna odklonska ravnanja redka, se bomo do njih opredelili le načelno.
V Republiki Sloveniji področje državnih simbolov ureja zakon o grbu, zastavi in himni v Republiki Sloveniji. Posest simbolov, ki so navedeni v vprašanju, sicer še ne pomeni prekrška, ampak le takrat, ko prodaja ali nošenje takšnih simbolov na javnem kraju med posamezniki ali skupinami povzroča vznemirjenje ali razburjenje (7. člen zakona o varstvu javnega reda in miru; ZJRM-1). Pri tem je treba upoštevati določbe 20. člena ZJRM-1, ki kot kvalificirano obliko določa prekrške, storjene z namenom vzbujanja narodnostne, rasne, spolne, etične, verske, politične nestrpnosti ali nestrpnosti glede spolne usmerjenosti. Kadar policija ugotovi elemente prekrška, je dolžna začeti prekrškovni postopek po 50. členu zakona o prekrških (ZP-1).
Policija bi prekršek v tej zvezi zato lahko obravnavala samo, če bi posameznik navedene simbole uporabljal na javnem prostoru, pri tem pa bi se druga oseba ali skupina počutila vznemirjeno ali razburjeno, oziroma če bi posameznik ali skupina z žaljivimi besedami in dejanji škodovala ugledu posameznika ali skupine ali uradne osebe pri uradnem poslovanju (5. točka prvega odstavka 2. člena ZJRM-1).
V skladu z 38. členom zakona o nalogah in pooblastilih lahko policija osebe, ki bi v vozilih imele nacistične in fašistične simbole, le opozori, da teh simbolov na javnem kraju ne smejo uporabljati v nasprotju s prej omenjenimi predpisi.«
Razumljivo, vendar spolzko
Obširno, razumljivo in, po prepričanju nekaterih, dovolj spolzko, da so možne zlorabe, če bi to kdo hotel.
Popolna prepoved je po mnenju policije bolj vprašanje stališča oziroma odnosa družbe do nesprejemljivosti ideologij, ki se spogledujejo z nacizmom.
Ministrstvo za notranje zadeve in policija trenutno ne zaznavata povečane varnostne problematike, povezane z nošenjem ali prodajo nacističnih in fašističnih simbolov, zato glede na dejstva menita, da ni potrebe po spreminjanju zakonodaje s področja prekrškov na tem področju.
Pobuda borcev
Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je pred časom predstavila pobudo, s katero je želela pridobiti javno podporo za zakonsko ureditev prepovedi uporabe in javnega prikaza nacističnih in fašističnih simbolov ter simbolov družbenih, političnih in vojaških tvorb, ki so v času druge svetovne vojne kolaborirale s fašističnim in nacističnim okupatorjem, prepoved uporabe sovražnega govora v medijih in na političnem parketu, prepoved ustanavljanja, usposabljanja in urjenja ter financiranja, opremljanja in oboroževanja paravojaških enot na ozemlju Slovenije. V ZZB NOB so poudarjali, da bi s podpisom peticije izrazili jasno podporo boju proti novim oblikam fašizma, družbenega nazadovanja in tako odprli pot družbi solidarnosti in napredka.
»V Sloveniji smo priča odkritemu nošenju simbolov in gesel fašizma in nacizma ter uniform, ki so jih nosili zapriseženi sodelavci nacistov. Tudi v drugih evropskih in neevropskih državah je vse več zloglasnih skupin, ki se identificirajo z nacizmom in ideologijo, ki temelji na sovraštvu do tujcev in drugače mislečih družbenih skupin. Zanimivo je, da sta nacizem in fašizem v državah, od koder izvirata, to je predvsem v Nemčiji in Italiji, z zakonom prepovedana,« so med drugim zapisali v borčevski organizaciji.
Vzpon ustaštva
Tudi na Hrvaškem je na javnih prostorih mogoče opaziti vse več simbolov, ki spominjajo na čas, ki bi ga večina najraje pozabila. Krivca za pred nekaj leti narisano svastiko na nogometnem igrišču v Splitu še niso odkrili, s kljukastimi križi in simboli ustaštva popisanih zabojnikov in oglasnih tabel je po Zagrebu in drugje po državi precej. Vzklik za dom spremni, ki so ga med drugo svetovno vojno uporabljali ustaši, pa je mogoče pogosto slišati na koncertih ali športnih prireditvah. Nekdanji hrvaški reprezentant Joe Šimunić je pred leti dvignil veliko prahu, ko je z ustaškim pozdravom za dom spremni pozdravil navijače, zaradi tega ni smel nastopiti na desetih tekmah, hrvaško sodišče pa ga je obsodilo na denarno kazen. Šimunić se je zavoljo tega pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice, vendar so pred kratkim sporočili, da njegove pritožbe ne bodo obravnavali.
Mirko Ilić, grafični oblikovalec, ki je leta 1986 odšel iz Jugoslavije in s svojimi idejami osvojil New York ter postal eden bolj cenjenih svetovnih oblikovalcev, je temu namenil serijo predavanj, naslovljenih Simboli sovraštva. Na njih je spregovoril predvsem o neonacističnih simbolih in znakih, o sovraštvu, ki vse pogosteje veje s stadionov.
»Vse skupaj spodbujajo politika in politiki. Ti so tisti, ki bi morali najti rešitev za izhod iz nastalih razmer, a kaj ko so tudi sami postali sebični. Namesto da bi se konstruktivno lotili odpravljanja težav, sami postajajo del težav in jih le še povečujejo. In da bi to prikrili pred ljudmi, jim v oči mečejo pesek religije, ksenofobije, nacionalizma in fašizma. Nihče ne more zanikati, da so prav religiozne in športne ustanove prvi in osrednji kanali manipulacije. In da ne bo pomote, tudi mediji,« pravi Ilić, ki ves paket simbolov sovraštva označuje kot svojevrstni paket ribičev ljudskih duš.
Za izhod iz tega po njegovem mnenju potrebujemo »veliko ljubezni, še bolj kot to pa pametnejše politike in pametnejšo oblast, ki ne bo tiščala glave v pesek pred tem problemom«.
