KAKO UMIRAJO KLOŠARJI
»Kakšnemu so tudi pomagali pasti v Ljubljanico«
Koliko je v naši državi brezdomcev in klošarjev, ne pove nobena statistika. O ljudeh s socialnega roba morda slišimo takrat, ko se zgodi kakšna nasilna smrt.
Odpri galerijo
Klošar Mare. Njegovo truplo so aprila 1994 našli v Ljubljanici. Bil je z Dolenjske, zato so mu kolegi nadeli ime Ablak.
Zgodbe klošarjev so si podobne. Pravijo sicer, da je pravih, starih klošarjev le še za vzorec. Marsikdo v isti koš meče tudi vse brezdomce, a ni tako. Tisti, ki še klošarijo po ljubljanskih ulicah, vedo, kdaj so ljudje bolj radodarni in se da preživeti, včasih pa nastopijo krizni dnevi.
Zgodi se, da posamezniki, ki prežvekujejo praznične dobrote, ob pogledu na brezdomca, ki prijazno prosi za nekaj drobiža, hladno premerijo vsiljivca in ga pošljejo delat. Malokdo se vpraša, kje tiči vzrok, da se nekdo znajde na robu družbe, na cesti, odvisen le od dobre volje mimoidočih. Bolj redki so, ki pomislijo, da so klošarji dejansko tudi odraz nekega stanja v družbi, da niso vsi prostovoljno obtičali na cesti, brez možnosti za človeka kolikor toliko vredno življenje.
Mnogi se komajda ozrejo na žicarja v parku, na Tromostovju, kaj šele, da bi segli v žep. Grd pogled in »delat pejt!« sta bili nekdaj dokaj pogosti reakciji mimoidočih, a to, roko na srce, pravega klošarja sploh ne prizadene. Tega je namreč že vajen. Kaj najbolj moti ljudi? Umazana oblačila, splošni videz zanemarjenosti, morda steklenica v roki?
Nekdo iz klošarskih vrst je pred leti pomodroval: »V Franciji klošarje raje predstavljajo kot znamenitost, namesto da jih tlačijo med družbeni gnoj.«
No, roko na srce, včasih je težko ločiti klošarje, ki so to po duši oziroma so iz nam nerazumljivega prepričanja izbrali takšno življenje, in med »navadnimi« brezdomci, delomrzneži in kar je še podobnih kategorij ljudi z obrobja. Kdor se potrudi in vpraša za recept, bo slišal na desetine zgodb, različnih usod, ki ne izvirajo nujno iz lastne želje po nedelu; nekdo postopa in fehtari zato, ker je že iz zibelke ven nesrečnik, mnoge so zavrgli starši, drugi so izgubili delo.
Največkrat se šele potem prikrade klateški zaščitni znak oziroma vse, kar spada zraven. Nekateri so imeli družine, službe, stanovanja, denar ... in so propadli. Sledili so obupni poskusi in bitke za obstanek, potem brezup in končno izgubljen boj. Takrat nastopi stopnja malodušja, ko se začne svojevrsten upor proti družbi, ki je omogočila zavrženje, proti družbi, ki zaznava le moteče klateštvo in steklenico v roki.
Decembra 1996 je med prazničnim veseljačenjem v Cukrarni izdihnil 50-letni klošar Stanislav Kušar. Umrl je zaradi drobiža, njegov krvnik pa je bil 32-letni B. S., prav tako stanovalec takrat od vseh pozabljene Cukrarne. Na vsak način je od Stanislava hotel izsiliti 250 tolarjev. Ker si je zaželel pijačo. Toda njegova žrtev v žepih ni imela niti prebite pare. B. S., ki je med brezdomskimi kolegi v tistem času večkrat povzročal nemir, je neusmiljeno tolkel z železno palico po Stanislavu. Novica o krutem klošarjevem koncu se je dotaknila le redkih. Bil je miren človek, nikoli nasilen, ko je prosjačil, ni bil vsiljiv.
Nekaj več javne pozornosti je bilo ob okrutnem izživljanju in umoru šoštanjskega brezdomca Marjana Jančiča junija 2003. Na podstrešju opuščene stavbe sredi mesta se je peterica nasilnežev, med njimi štirje mladoletniki, strahovito znesla nad njim. Uprizorili so enega najokrutnejših umorov pri nas. Vpleteni so tistega večera skupaj popivali, ko so pogrešili tobak, so posumili, da ga je vzel Jančič. Ko so ga res našli pri njem, so začeli padati udarci. Po človeku so udrihali s palicami in deskami. Mučenje je trajalo več ur, nato pa se je eden od njih celo hvalil, kako so zdelali klošarja. Marjan Jančič ni bil nikoli nasilen.
Novembra 2004 je na Gradišču nad Pijavo Gorico v pretepu umrl 48-letni hrvaški državljan Alojz Levančič. Družba ljubljanskih klošarjev je tam popivala, sledila sta prepir in pretep in Levančič je mrtev obležal. Vzrok so bile hude poškodbe prsnega koša. Storilci so se na sojenju izgovarjali, da pravzaprav ne vedo, kako se je zgodilo. Hrvat je že dolgo bival na različnih naslovih v Sloveniji, nekaj časa je imel tudi urejen status tujca. V preiskavi so ugotovili, da naj bi spor nastal zaradi ženske, ki je tudi bila v pivski družbi.
Istega leta je v Kopru utonil kranjski klošar Emil. Namenjen je bil v svoje zavetišče pod mostom, a mu je na obrežju kanala spodrsnilo, skotalil se je v vodo in se utopil. Končal je kot številni brezdomci in klošarji, ki redko dočakajo naravno smrt. Skoraj hkrati kot Emila so v Kokri našli truplo 46-letnega klošarja iz Preddvora. Tudi on je, verjetno vinjen, zdrsnil po bregu in utonil.
Septembra 2005 so Jesenice izgubile najbolj znanega klošarja, 61-letnega Benjamina Mencingerja. Poznali so ga pod vzdevkom Šerif. Umrl je na železniških tirih. Povozil ga je vlak.
»Kaj pa nam manjka,« je govoril znani klošar, »smo ljudje, ki radi živijo. Ne, samomor ni naš stil. Mi radi živimo.« Dodal pa je, da jih je res sumljivo veliko padlo v Ljubljanico. »No, ja, kakšnemu so tudi pomagali,« je rekel. Toda policija takšnih smrti ni preveč zagreto preiskovala, čeprav ni bila skrivnost, da je pri zapornicah v Mostah, kjer so klošarji iz vode pobirali plavajoče steklenice in jih prodajali, že marsikomu spodrsnilo.
»Nagneš se, spodrsne ti, in čof, v vodo,« je dejal sogovornik in ponovil, da je kakšnemu nesrečniku kdo tudi »pomagal«. »A kaj zato, en klošar manj, napišejo tri vrstice poročila, in konec.« Ali policija kaj sprašuje? »Policija? Oni raje pogledajo stran,« je odgovoril in zamrmral, da je tako in tako nepomembno. Eden manj, tega se mnogi celo razveselijo.
Zgodi se, da posamezniki, ki prežvekujejo praznične dobrote, ob pogledu na brezdomca, ki prijazno prosi za nekaj drobiža, hladno premerijo vsiljivca in ga pošljejo delat. Malokdo se vpraša, kje tiči vzrok, da se nekdo znajde na robu družbe, na cesti, odvisen le od dobre volje mimoidočih. Bolj redki so, ki pomislijo, da so klošarji dejansko tudi odraz nekega stanja v družbi, da niso vsi prostovoljno obtičali na cesti, brez možnosti za človeka kolikor toliko vredno življenje.
Mnogi se komajda ozrejo na žicarja v parku, na Tromostovju, kaj šele, da bi segli v žep. Grd pogled in »delat pejt!« sta bili nekdaj dokaj pogosti reakciji mimoidočih, a to, roko na srce, pravega klošarja sploh ne prizadene. Tega je namreč že vajen. Kaj najbolj moti ljudi? Umazana oblačila, splošni videz zanemarjenosti, morda steklenica v roki?
Nekdo iz klošarskih vrst je pred leti pomodroval: »V Franciji klošarje raje predstavljajo kot znamenitost, namesto da jih tlačijo med družbeni gnoj.«
No, roko na srce, včasih je težko ločiti klošarje, ki so to po duši oziroma so iz nam nerazumljivega prepričanja izbrali takšno življenje, in med »navadnimi« brezdomci, delomrzneži in kar je še podobnih kategorij ljudi z obrobja. Kdor se potrudi in vpraša za recept, bo slišal na desetine zgodb, različnih usod, ki ne izvirajo nujno iz lastne želje po nedelu; nekdo postopa in fehtari zato, ker je že iz zibelke ven nesrečnik, mnoge so zavrgli starši, drugi so izgubili delo.
Največkrat se šele potem prikrade klateški zaščitni znak oziroma vse, kar spada zraven. Nekateri so imeli družine, službe, stanovanja, denar ... in so propadli. Sledili so obupni poskusi in bitke za obstanek, potem brezup in končno izgubljen boj. Takrat nastopi stopnja malodušja, ko se začne svojevrsten upor proti družbi, ki je omogočila zavrženje, proti družbi, ki zaznava le moteče klateštvo in steklenico v roki.
Klošarske nasilne smrti
Toda klošarji tudi umirajo. V glavnem skoraj neopazno, le če se zgodi umor, so deležni nekaj več pozornosti. Nekateri so nasilne smrti umrli kar v njihovi nekdaj znani rezidenci, v ljubljanski Cukrarni.FOTO: VOJKO ZAKRAJŠEK
Decembra 1996 je med prazničnim veseljačenjem v Cukrarni izdihnil 50-letni klošar Stanislav Kušar. Umrl je zaradi drobiža, njegov krvnik pa je bil 32-letni B. S., prav tako stanovalec takrat od vseh pozabljene Cukrarne. Na vsak način je od Stanislava hotel izsiliti 250 tolarjev. Ker si je zaželel pijačo. Toda njegova žrtev v žepih ni imela niti prebite pare. B. S., ki je med brezdomskimi kolegi v tistem času večkrat povzročal nemir, je neusmiljeno tolkel z železno palico po Stanislavu. Novica o krutem klošarjevem koncu se je dotaknila le redkih. Bil je miren človek, nikoli nasilen, ko je prosjačil, ni bil vsiljiv.
Nekaj več javne pozornosti je bilo ob okrutnem izživljanju in umoru šoštanjskega brezdomca Marjana Jančiča junija 2003. Na podstrešju opuščene stavbe sredi mesta se je peterica nasilnežev, med njimi štirje mladoletniki, strahovito znesla nad njim. Uprizorili so enega najokrutnejših umorov pri nas. Vpleteni so tistega večera skupaj popivali, ko so pogrešili tobak, so posumili, da ga je vzel Jančič. Ko so ga res našli pri njem, so začeli padati udarci. Po človeku so udrihali s palicami in deskami. Mučenje je trajalo več ur, nato pa se je eden od njih celo hvalil, kako so zdelali klošarja. Marjan Jančič ni bil nikoli nasilen.
Počitek na klopci FOTO: TOMI LOMBAR
Novembra 2004 je na Gradišču nad Pijavo Gorico v pretepu umrl 48-letni hrvaški državljan Alojz Levančič. Družba ljubljanskih klošarjev je tam popivala, sledila sta prepir in pretep in Levančič je mrtev obležal. Vzrok so bile hude poškodbe prsnega koša. Storilci so se na sojenju izgovarjali, da pravzaprav ne vedo, kako se je zgodilo. Hrvat je že dolgo bival na različnih naslovih v Sloveniji, nekaj časa je imel tudi urejen status tujca. V preiskavi so ugotovili, da naj bi spor nastal zaradi ženske, ki je tudi bila v pivski družbi.
Smrt na klopci
Poleg nasilnih smrti pa klošarji umirajo tudi drugače, naravne smrti. Vsaka zase je žalostna, vsaka skriva osebno tragedijo. Obvestila za javnost so skromna: Klošar umrl na klopi v parku. Sredi leta 2006 so v koprskem parku našli mrtvega 47-letnega Martina Černiča, klošarja. Po glavi je imel nekaj svežih ran. Med obdukcijo so ugotovili, da obstaja verjetnost, da je ponoči umrl zaradi epileptičnega napada in preveč zaužitega alkohola. Tri leta pred tem so v baraki poleg koprskega stadiona našli mrtvo njegovo partnerico, tudi klošarko. Umrla je zaradi bolezni.Ne, samomor ni naš stil. Mi radi živimo. Sumljivo veliko jih je padlo v Ljubljanico. No, ja, kakšnemu so tudi pomagali.
Istega leta je v Kopru utonil kranjski klošar Emil. Namenjen je bil v svoje zavetišče pod mostom, a mu je na obrežju kanala spodrsnilo, skotalil se je v vodo in se utopil. Končal je kot številni brezdomci in klošarji, ki redko dočakajo naravno smrt. Skoraj hkrati kot Emila so v Kokri našli truplo 46-letnega klošarja iz Preddvora. Tudi on je, verjetno vinjen, zdrsnil po bregu in utonil.
Septembra 2005 so Jesenice izgubile najbolj znanega klošarja, 61-letnega Benjamina Mencingerja. Poznali so ga pod vzdevkom Šerif. Umrl je na železniških tirih. Povozil ga je vlak.
Zgodbe, ki hitro utonejo v pozabo
Kdo ve, koliko je podobnih žalostnih zgodb, ki hitro utonejo v pozabo. Kdo ve, koliko klošarjev je do zdaj umrlo samo v Ljubljani zaradi utopitve; Ljubljanica, so pripovedovali, je prava klošarska grobnica. Pred leti, ko so iz vode potegnili kar nekaj trupel, so se razširili glasovi, da gre za samomore. Takrat so ljubljanski klošarji brez uspeha poskušali javnosti dopovedati, da je med njimi malo samomorilcev.»Kaj pa nam manjka,« je govoril znani klošar, »smo ljudje, ki radi živijo. Ne, samomor ni naš stil. Mi radi živimo.« Dodal pa je, da jih je res sumljivo veliko padlo v Ljubljanico. »No, ja, kakšnemu so tudi pomagali,« je rekel. Toda policija takšnih smrti ni preveč zagreto preiskovala, čeprav ni bila skrivnost, da je pri zapornicah v Mostah, kjer so klošarji iz vode pobirali plavajoče steklenice in jih prodajali, že marsikomu spodrsnilo.
Pred desetletjem in nekaj več, ko je bila nekakšna stična točka ljubljanskih brezdomcev stara Cukrarna ob Ljubljanici, so se med zidovi te in v okolici dogajale tudi klošarske smrti. Marsikatera je ostala neraziskana.
»Nagneš se, spodrsne ti, in čof, v vodo,« je dejal sogovornik in ponovil, da je kakšnemu nesrečniku kdo tudi »pomagal«. »A kaj zato, en klošar manj, napišejo tri vrstice poročila, in konec.« Ali policija kaj sprašuje? »Policija? Oni raje pogledajo stran,« je odgovoril in zamrmral, da je tako in tako nepomembno. Eden manj, tega se mnogi celo razveselijo.
