Klavec iz Izole še vedno na prostosti

Dvanajstega decembra bi Nedžad Nurkasa praznoval 47 let – a so ribiča iz Vipave našli pred skoraj natanko letom dni, 28. decembra, brutalno umorjenega v podnajemniškem stanovanju v Izoli. Leto dni po zločinu storilca še niso prijeli. Nečko, kot so ga klicali, je zadnjih pet let svojega življenja preživel v starem mestnem jedru Izole, v garsonjeri v ulici za hotelom Marina. Okoli sedme ure zvečer ga je – potem ko se na klice ter trkanje po vratih ni odzival – našel prijatelj. Preden je ta vstopil v stanovanje, je na pomoč poklical lastnico, vendar ključi, s katerimi je poskušala odkleniti vrata, niso bili pravi.

Strel v hrbet

Prijatelj je vedel, da ima Nečko rezervni ključ stanovanja na barki. Odšel je ponj, odklenil, z mobilnikom posvetil v stanovanje in na tleh na hrbtu zagledal mrtvega okrvavljenega prijatelja, tudi okoli trupla je bilo vse krvavo. Poklicali so policijo. Po neuradnih podatkih je bil zanj usoden top udarec v glavo, ki ga je dobil od zadaj; ugotovili so tudi ureznine in vbode z nožem, bojda v sprednji del trupa. Po neuradnih informacijah naj bi iz stanovanja izginili Nečkov mobitel, denar, ki naj bi ga hranil za nakup nove barke, konzola play station 4 in videoigre.

Najbližjim so po opravljeni obdukciji ogled pokojnega odsvetovali. »Ohranim naj ga v spominu, kot sem ga imel,« se besed uslužbenca mrliške službe spominja polbrat umorjenega 38-letni Ševko Kalačević. Policija novih informacij ne daje, je pa ob skorajšnji obletnici spregovoril Kalačević, ki se ne more sprijazniti s tem, da kriminalisti niso našli morilca oziroma morilcev v letu dni.

Na dan, ko bi njegov pokojni brat praznoval osebni praznik, je napisal šest strani dolgo pismo: »Ne morem si predstavljati, kaj je brat to noč prestajal, o čem je razmišljal, ko mu je ugašalo življenje.« Polbrat se ga spominja takole: »Nečko je bil zelo dobrega srca, miren, nekonflikten in načelen.« Čeprav je mislil, da sovražnikov ni imel, se je že pred 16 leti izkazalo, da ni tako. »Prijatelj, vsaj mislil je, da sta prijatelja, ga je s strelom v hrbet hudo ranil pri lovski koči v Podkraju pri Colu. Po streljanju se je zatekel na eno od domačij, od koder so poklicali policiste in reševalce. Storilec je bil obsojen na trinajst let in pol zapora,« navaja.
Takratni strelec je med tem odslužil kazen in je na prostosti, njegov motiv za poskus uboja pa naj bi bil denar, ki da mu ga je dolgoval Nečko, izhaja iz poročil črne kronike.

Želi si le pravico

Kalačević ima do policije mnogo zamer: potrdil je, da je med osumljenci, a poudarja, da tratijo davkoplačevalski denar: »Med drugimi osumljenci so na seznam uvrstili tudi mene. Najbolj bizarno je, da so iskali motiv za umor tudi v tem, da naj bi bila moja otroka, stara 5 in 7 let, otroka mojega brata. DNK-analiza je pokazala, da sta moja, to, kar sem sam vedel ves čas,« pojasnjuje Kalačević, ki je razočaran tudi nad reakcijami: »Bolj ko sem jim hotel pomagati pri najdbi krivcev, bolj so sumili mene.« Najbolj ga je strah tega, da so bratovi morilci še vedno na prostosti: »Mirno in sproščeno, brez krivde ali obžalovanja se svobodni sprehajajo po ulicah. Koliko časa še?« Razrešitev polbratovega umora je, piše Kalačević, pomembna »zanj, za družino, za vse tiste, ki so ga imeli radi,« da bi našli svoj mir. »Vse bi dal, da bi ga lahko videl, objel, šel z njim na ribolov. Za svoj rojstni dan si želim samo eno darilo, pravico. Slednja je zadoščenje tako zame kot za pokojnega brata.«

Kalačević javnost prosi za pomoč: »Verjamem, da obstajajo tisti, ki imajo v zvezi z umorom koristne oziroma pomembne informacije. Prosim, da se obrnejo na najbližjo policijsko postajo ali pokličejo anonimni telefon policije 080 12 00. Hvaležen bom za vsak podatek.«