Kombi mu je zaprl pot, končal na vozičku

ŠKOCJAN – »To, kar se mi je zgodilo, je hudo. Pravzaprav hujše skoraj ne bi moglo biti. A kljub temu vem, da mi bo nekje uspelo. Vse se da, če se hoče,« je optimističen Gašper Mlakar iz Jerman Vrha pri Bučki, ki je 12. oktobra postal polnoleten. Njegovo življenje se je postavilo na glavo pred slabimi osmimi meseci, ko je imel prometno nesrečo z motorjem, s svojo 125-kubično hondo. A kljub tetraplegiji je mladenič optimističen, njegovi cilji pa so jasno začrtani.

Bil je torek, 25. julija 2017. Gašper se je zjutraj, tako kot vse počitniške dni, odpravil na delo. »Delal sem ves čas šolanja, ko sem obiskoval triletno lesno šolo, tako med vikendi, da sem imel svoj denar, kot v času počitnic. V jeseni sem nameraval nadaljevati šolanje na programu +2,« niza misli Gašper in nadaljuje: »Tistega jutra sva šla z očetom isti čas od doma, on proti Škocjanu, jaz proti Bučki. Oče mi je še rekel, naj pazim na cesti, ker je bila zaradi dežja mokra. Spominjam se le tega, nesreče pa ne. Tudi po trku sem bil v nezavesti, v umetni komi so me držali ves teden.«

Kombi je izsilil prednost pred njim

Počilo je nekaj pred 7. uro zjutraj v Ponikvah pri Studencu. Gašperju, ki je imel prednost, je pot v križišču zaprl voznik kombija, trk je bil čelen, posledice pa za Gašperja skoraj usodne. Starši, oče Jože in mama Jožica, so takoj izvedeli, kaj se je zgodilo s sinom, in tudi prišli na kraj nesreče. Fanta so najprej odpeljali v novomeško bolnišnico, od tam pa v ljubljanski klinični center, kjer ga je čakala večurna operacija. »Še preden je bila ta končana, mi je zdravnica povedala, da Gašper ne bo hodil, da niti dihal ne bo sam niti sedel. Takrat se mi je podrl svet. Spraševala sem se, zakaj se je to moralo zgoditi, najbolj grozna pa je bila misel, kako bo to sprejel sin,« je najhujše trenutke svojega življenja strnila Jožica. A Gašper jo je potolažil: »Ko sem se po tednu dni kome zbudil, sem bil zaradi močnih zdravil čisto drugje, kot bi bil zadrogiran. En teden sem študiral, kako bo, a potem sem to dejstvo sprejel. Osem mesecev je od nesreče, pa ni bilo niti enega dneva, da bi obupal! Le realne cilje si moram zadati. In imeti voljo.« In te zgovornemu Gašperju res ne manjka.

Hotel postati mizar

Čeprav je pred nesrečo razmišljal, da bi postal mizar, da bi si delavnico uredil doma, zdaj ve, da v tem poslu zanj ne bo kruha. A se vidi drugje, morda v računalništvu ali logistiki. Želi si čim prej opraviti vozniški izpit, da bo čim bolj samostojen. In našel se je v športu. Če je včasih neskončno rad smučal in brcal žogo, bil je tudi v Športnem društvu Bučka, je zdaj že uspešen v namiznem tenisu, v Soči, kjer je okreval pet mesecev, so mu namreč iz neoprena izdelali trak, s katerim si loparček pritrdi na roke, saj mu prsti zaradi poškodbe hrbtenice ne funkcionirajo. Včlanil se je v Namiznoteniški klub Krka, tu je edini, ki igra na vozičku, treninge ima z osebnim trenerjem Ožbejem Poročnikom štirikrat na teden in upa, da se bo čez mesec in pol udeležil mednarodnega turnirja v Laškem. Sicer pa rad zaigra s prijatelji, sošolci, bratranci, sosedi, doma so namreč že nabavili namiznoteniško mizo. Obiskal je sošolce v šoli, in ker je prišel ravno v času telesne vzgoje, so se pomerili v namiznem tenisu. Bili so presenečeni, kako obvlada loparček in žogico. A Gašper se želi preizkusiti tudi v smučanju. Jerneja Slivnika je budno spremljal pri njegovem ognjenem krstu na paraolimpijskih igrah in kaj lahko se zgodi, da bo slednji dobil konkurenco v vrstniku iz Dolenjske.

Naporno okrevanje

Jožica, ki se bo po bolniški kmalu vrnila v službo v Revoz, prizna, da je bilo Gašperjevo okrevanje, sploh prve tedne, težko in z možem je pri sinu v bolnišnici preživela prav vsako popoldne. »V začetku je bil intubiran, saj je imel poškodovana tudi pljuča. V enem mesecu so ga v novomeški bolnišnici spravili na normalno dihanje. Ob tem gre res zahvala tako osebju ljubljanskega kliničnega centra kot novomeške bolnišnice. Res so se potrudili, prav tako na Univerzitetnem rehabilitacijskem Inštitutu Soča, smo pa zadovoljni, da smo se zdaj pridružili tudi Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja,« je hvaležna Gašperjeva mama.


»V Soči sem res napredoval. Ko sem prišel tja, sem lahko ob pomoči druge osebe sedel vsega eno minuto,« Jožico dopolni Gašper in opiše še druge terapije, s katerimi je krepil moč in ravnotežje, se učil vsakdanjih opravil in spoznaval športne aktivnosti.


»Vem, da shodil ne bom, a želim še okrepiti mišice ter pridobiti ravnotežje in moč,« je iskren Gašper, zato se je s starši odpravil tudi v Zagreb, kjer na zasebni kliniki izvajajo robotske fizioterapije. »Imel je že pregled pri zdravniku, za njegovo poškodbo bi bilo potrebnih šest do osem tednov terapij, skupaj bi za to potrebovali 10.000 evrov. Dan takšne terapije namreč stane 350 evrov, ima pa vsak šest ur svojega fizioterapevta,« je pojasnila Jožica in pridala, da bodo, čeprav trenutno nimajo denarja, to naredili za sina, da si kdaj ne bi očitali, da niso storili vsega, kar bi lahko.

»Niti za en trenutek, ki sem ga preživel na motorju, mi ni žal. Ne obžalujem niti tega, da sem tistega jutra sedel na motor. Prepričan sem, da se vse zgodi z razlogom, da je takšna pač usoda. In vem, da bom nekoč sedel na štirikolesnika in se popeljal z njim,« se nasmehne mladenič, njegova mama pa pove, da so motoristi vsi v družini, starši in tudi Gašperjeva sestra Tjaša, ki je pred mesecem in pol postala mamica.