Križišče Vilharjeve in Šmartinske ceste: med špricanjem šole ga je zbil avtobus
Križišče Vilharjeve in Šmartinske ceste v Ljubljani je bilo pred več kot osmimi leti prizorišče hude prometne nesreče, zaradi katere bi bil lahko takrat še mladoletni kolesar ob nogo. »Spomnim se, da so se, ko sem ležal pod avtobusom, drli, naj voznica avtobusa zapelje nazaj. Nisem vedel, kaj se dogaja z mojo nogo,« danes podoživlja kolesar, ki je bil takrat star nekaj več kot 17 let.
Zgodilo se je ravno na prvi šolski dan po novembrskih počitnicah, 3. novembra 2014, ko se je nekaj čez osmo uro zjutraj peljal v šolo. No, vsaj moral bi se: »Takrat se mi ni nič mudilo. Drugo ali tretjo šolsko uro sem imel izpit iz biologije, zato sem prve ure šprical.« Na omenjenem križišču je želel na prehodu za kolesarje prečkati Šmartinsko cesto v smeri Topniške ulice. Na semaforju je imel, tako kot pešci, zeleno luč. Pri čemer je malce počakal, saj, kot je razložil, če gredo čez cesto najprej pešci, so tako vozniki bolj pozorni tudi na kolesarje: »In je manjša verjetnost, da bi me kakšno vozilo, ki bi zavilo desno, zbilo.«
Kljub vsej previdnosti se je tistega dne zgodilo prav to: »Videl sem avtobus, ki je zavijal, prav tako sem videl, kako se je vrinil med pešce in mano. Zato sem zabremzal, vendar me očitno voznica ni videla in me je zbila s sprednjim delom avtobusa. In sicer takrat, ko je izravnavala avtobus, saj je morala zapeljati globlje v križišče, da je lahko zavila desno.« Glede na časovno oddaljenost dogodka je pozabil že marsikatero podrobnost iz tistega dne, nesrečo pa si želi tudi zaradi psihičnih travm čim prej izbrisati iz spomina. »Avtobus sem videl, a sem ocenil, da bom lahko pred njim prečkal križišče, a se to ni zgodilo. Avtobus je trčil vame, jaz sem tik pred trkom zaviral,« je še povedal mladenič, ki je hkrati dopustil možnost, da pred prehodom ni ustavil, kar je sicer razlagal policist, ki je na tem zelo prometnem ljubljanskem križišču urejal promet.
Posebno križišče
Da je omenjeno križišče eno ob bolj posebnih v prestolnici, je razložil Boris Janša, koordinator prometa na Ljubljanskem potniškem prometu: »To je edino križišče v Ljubljani, kjer je avtobusna postaja neposredno pred križiščem, poleg nje pa še pas za zavijanje v desno.« Oziroma, če želiš z avtobusom zaviti desno, moraš zapeljati globoko v križišče, pri čemer pa s tem vozilom ob svoji levi strani onemogočaš zavijanje v desno. Na tamkajšnjem semaforju je dodatna zelena luč, ki ob prižgani rdeči luči dovoljuje zavijanje v desno: »Lahko se zgodi, da si ti že šel mimo zelene puščice, ni pa ti uspelo pravočasno prepeljati prehoda za pešce, saj se je tam medtem že prižgala zelena luč.«
To je edino križišče v Ljubljani, kjer je avtobusna postaja neposredno pred križiščem, poleg nje pa še pas za zavijanje v desno.
Marija Sedej Prosenc, ki je sedela za volanom avtobusa, tožilstvo pa ji je očitalo, da je zagrešila kaznivo dejanje ogrožanja posebnih vrst javnega prometa oziroma da je iz malomarnosti povzročila prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo, je na ljubljanskem okrožnem sodišču šele letos prišla na vrsto za sojenje. A se ji je po zaslišanju vseh prič, tudi izvedenca cestnoprometne stroke, lahko odvalil velik kamen od srca. Tožilstvo je namreč zoper njo umaknilo obtožnico, saj da je vzročna zveza med njenim ravnanjem in nastale prepovedane posledice oziroma poškodbe oškodovanca prekinjena. Oziroma da je dokazov za izrek obsodilne sodbe enostavno premalo.
Tistega dne je namreč Sedej Prosenčeva storila res vse, kar je bilo v njeni moči, da je v danem trenutku ravnala tako, kot je. Avtobus je bil natrpan s potniki, ki so tudi stali, zaradi česar ji je bil ob zavijanju v desno ob prižgani zeleni luči oviran pogled ven v desno, tudi v stransko ogledalo. Zato se je oprla na volan vozila in se dvignila ter se še dodatno prepričala, da lahko nadaljuje speljevanje. »Mogoče me je imela voznica v mrtvem kotu,« je že dve leti po nesreči ugibal poškodovani kolesar.
»Žal mi je, da je prišlo do nesreče ter da je oškodovanec utrpel poškodbe. Vesela sem, da mu niso amputirali noge, da je danes v redu in da študira. Želim mu vse dobro. Vsako leto se 27. marca (tega dne ima kolesar rojstni dan, op. p.) spomnim nanj in mu v mislih zaželim vse najboljše,« je sklenila Sedej Prosenčeva, ki ne vozi več avtobusa, temveč smetarsko vozilo.
9 let bo letos minilo od nesreče.
