Mafijski obračuni: Lepi avti lepo letijo v zrak

V dobrih starih časih je tudi mafija imela svoj kodeks obnašanja. Kot smo lahko videli v kultnem filmu Boter, so mafijci, preden so obračunali s svojimi sovražniki, te na neki način obvestili, kaj jih čaka. Tako so vsi vedeli, kaj to pomeni, če so zjutraj pred vhodnimi vrati dobili v časopis zavito ribo. To je bilo zadnje resno opozorilo, preden te je v postelji čakala konjska glava. Takrat si vedel, da je najbolje, da greš k zadnji spovedi in si pri pogrebnem podjetju urediš vse za poslednje slovo. A tako je bilo v dobrih starih časih in urejenih državah, ne pa na Balkanu.

Balkanci sicer nikoli niso vnaprej opozarjali, da se bodo komu maščevali ali ga spravili s tega sveta. Do pred kratkim so pri obračunavanju z nasprotniki uporabljali klasične metode mafijske likvidacije. Z avtomobilom ali motorjem se je najeti ubijalec pripeljal v bližino žrtve in s streli iz pištole ali avtomatske puške opravil nalogo. Ali pa so jim nastavili zasedo in opravili svoje. A kot ugotavljajo nekateri srbski mediji, so balkanske kriminalne združbe v zadnjem času spremenile dosedanjo ubijalsko taktiko in rutino. Vse pogosteje so začeli uporabljati eksploziv in podstavljati bombe pod avtomobile. S tem so povečali učinkovitost medsebojnih obračunov, poleg tega se tako zabrišejo vse sledi in je izvršilce veliko težje, če že ne nemogoče izslediti.

Audi smrti

Kot je mogoče prebrati v nekaterih srbskih medijih, so časi srebrnega audija smrti mimo. Gre namreč za za beograjsko podzemlje zelo znano zgodbo, o avtomobilu, ki so ga člani zloglasne kriminalne združbe iz Zemuna – zemunski klan – uporabljali pri obračunavanjih in sejanju smrti po Beogradu. Njihov način je bil dokaj ustaljen, za volanom srebrnega audija je moral biti vedno najbolj izkušen voznik med zemunci, žrtvam se je približal z veliko hitrostjo, potem pa je drugi član z avtomatsko puško AK 47 kalašnikov opravil nalogo. To so, kot so jih nekateri imenovali, pravi gospodarji Beograda počeli vse do leta 2003, ko je srbska policija v akciji Sablja razbila zemunski klan. O audiju smrti se je po Beogradu veliko govorilo, čeprav ga je malo ljudi videlo. A iz njega so zemunci ubili znane osebe tedanjega beograjskega podzemlja, ki so jim na takšen ali drugačen način prekrižali pot: Mirko Tomić - Bosanac, Radoslav Trlajić - Bata Trlaja, Zoran Davidović - Ćanda, Zoran Uskoković - Skole, Sredoje Šljukić - Šljuka, pa še kdo bi se z lahkoto znašel na tem seznamu.

V tistem času postavljanje bomb in eksplozivnih teles pod avtomobile ni bilo prav popularno v srbskem in črnogorskem kriminalnem podzemlju. V Srbiji se nekateri poznavalci kriminalne scene še spominjajo, da so bili začetki uporabe nove tehnologije pri odstranjevanju nasprotnikov včasih celo komične. Leta 1994 so se tako hoteli znebiti šefa kriminalne združbe iz beograjske četrti Voždovac Gorana Vukovića - Majmuna. Pod avtomobil so mu podstavili eksplozivno napravo, a najbrž preveč amatersko, tako da se je možakar z njo še ves dan vozil po Beogradu, dokler je nekdo iz njegove bande ni opazil pod avtom in so jo odstranili. Majmun seveda ni ušel maščevanju, ubili so ga par mesecev pozneje na tradicionalen način s streli iz avtomatskega orožja.

Prvi uspešni poskus

A istega leta je kljub vsemu uspela prva likvidacija s podtaknjeno bombo. Takrat so na tak način ubili tedanjega lastnika največjih igralnic v Srbiji Radeta Međeda. Njegovi nasprotniki so bombo, ki so jo podstavili pod njegov avtomobil, aktivirali z daljinskim upravljalnikom v trenutku, ko se je s stranske ceste vključeval v Ulico kneza Miloša, eno glavnih prometnih žil Beograda.

Po končani vojni v Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem kriminalnim združbam ni bilo prav težko dobiti eksploziva, saj ga je bilo zaradi vojne v izobilju. Kot pravijo nekateri srbski varnostni strokovnjaki v pogovorih za tamkajšnje medije, je bilo v prvih letih po vojni problem to, da ni bilo veliko ljudi, strokovnjakov, ki bi vedeli, kako se učinkovito podstavi bomba pod avtomobil. V posameznih srbskih bandah in klanih so na to gledali kot na visoko tvegani posel in so ga bolj po redko uporabljali.

Prihajajo Bosanci

Sčasoma so se posamezne kriminalne združbe specializirale tudi pri izdelavi eksplozivnih naprav. V Srbiji pravijo, da so jih bolj množično prve začele uporabljati bande z druge (bosanske) strani Drine in sčasoma so začeli leteti avtomobili v zrak ne samo po Bosni, temveč tudi po Srbiji in Črni gori. Ta način zahteva manj logistike in priprav, eksplozija zabriše vse sledi, ogenj, ki nastane po njej, zakrije tudi morebitne sledi tistega, ki je bombo nastavil.

Nekdanji operativni agent srbske službe državne varnosti Boža Spasić je pred časom za srbski tabloid Alo razlagal, da so likvidacije z avti bombami postale popularne zlasti pri mlajši generaciji kriminalcev. »Zanje je nastavitev bombe pod avtomobil neprimerno enostavnejši in elegantnejši način obračunavanja z nasprotniki kot klasična metoda, ko mora ubijalec žrtev zasledovati tudi po ves dan, se ji pred ubojem dovolj približati in se s tem izpostavljati nevarnosti, da ga bo kdo prepoznal.

Avtomobili so po navadi dostopni tudi po ves dan, tako da lahko pod njega v miru nastavijo eksploziv in izdelajo natančen plan, kako bodo opravili s celotno zadevo. Ker mora bombo izdelati strokovnjak, so včasih za to najemali profesionalce, ljudi, ki so delali v vojski ali policiji, ali pa so bili dovolj dolgo na frontnih linijah balkanskih bojišč. Res pa je, da se je v zadnjem času pojavilo večje število amaterjev, ki poskušajo sami izdelati peklenski stroj, zato pa je tudi toliko nesreč in eksplozij, ki se zgodijo v garažah in kleteh pri izdelavi bomb,« je še dejal Spasić.

Smrtonosni opomin

Poznavalci kriminalnega ozadja pravijo, da avte bombe v zadnjem času zelo rada uporablja tudi italijanska mafija, ampak ne toliko kot način likvidacije, temveč bolj kot opomin. Torej je riba v časopisu postala relikt nekih davnih, veliko bolj romantičnih časov. Medtem ko je na Balkanu eksploziv pod avtom postal bolj ali manj kar sredstvo za medsebojno obračunavanje.

Čeprav so bombe, postavljene pod avtomobile, praviloma zelo učinkovito sredstvo pri obračunih z nasprotniki, samo v Beogradu obstaja več primerov v zadnjih dveh letih, ko načrtovalci umora niso bili uspešni. Eden zadnjih se je zgodil konec septembra, ko bi moral Lazar Vukčević, znani navijač beograjskega nogometnega kluba Crvena zvezda in obsojeni napadalec na vodjo navijačev rivalskega kluba Partizan Nikolo Vavića (Vukčević ga je med pretepom ustrelil v nogo), odleteti v zrak skupaj s porschejem. Vukčević je imel srečo, saj je napadalec bombo z daljincem sprožil, ko je bil avto naparkirišču na ulici v beograjski četrti Vračar. Avto je bil sicer poškodovan, prav tako tudi Vukčević, a brez hujših posledic.

Varnostni pas včasih ne rešuje

Domnevni pripadnik klana iz beograjske četrti Voždovac Ivan Ćirić je v eksploziji avtomobila februarja lani ostal brez roke. Podoben napad z bombo pod avtom je preživel že leta 2013, leta 2004 pa je preživel tudi strelski obračun dveh beograjskih klanov. Jeseni lani so ga nasprotniki potem v četrtem poskusu vendarle ubili, a tradicionalno, medtem ko se je v avtomobilu pogovarjal s prijateljem, se je mimo pripeljal mladenič na motorju in vanj izstrelil smrtonosni rafal.

Napad s podstavljeno bombo je preživel tudi Vladimir Karan, domnevni pripadnik bande iz Rakovice. Ko je bomba, postavljena pod njegov BMW X5, eksplodirala, je imel srečo, da ni bil privezan z varnostnim pasom, in tako ga je odneslo ven skozi vetrobransko steklo. Domnevajo, da mu je prav to rešilo življenje, saj je bila eksplozija tako močna, da je njegov avto razneslo na koščke. BMW X5 pa ni ravno avtomobilček.

Zanimiva je tudi zgodba Nenada Blagojevića - Bosanca, ki so mu decembra lani eksplozivno napravo postavili pod njegovega mercedesa. Sprožili so jo v bližini novega Pupinovega mostu pri Zemunu. Policija domneva, da je šlo za neporavnane račune iz beograjskega kriminalnega podzemlja še iz 90. let, kajti Blagojević je zadnjih 15 let živel v Avstraliji. Eksplozije ni preživel, ubili so ga kmalu po tem, ko se je vrnil v Beograd, preživel pa je njegov pes, ki je v času napada spal v prtljažniku.