Med raznosom telegramov ga je povozil tovornjak
»Pomagajte, saj nikoli ne veste, kdaj boste sami potrebovali pomoč. To je moje sporočilo mlajšim in je bilo moje vodilo vsa desetletja, ko sem bil krvodajalec. Kri drugih je namreč meni, ko sem imel vsega 15 let in pol, rešila življenje, in takrat sem se zaobljubil, da bom postal krvodajalec, če le preživim,« je dejal 65-letni Franc Pelko iz Dolenje vasi pri Otočcu. V ponedeljek je zadnjič sedel na stol za odvzem krvi, tokrat že 120., žal pa zadnjič, saj je dopolnil starostno omejitev, ki je postavljena za krvodajalce.
Francu je življenje spremenila prometna nesreča v Ljubljani. »Peljal sem se z mopedom, saj sem takrat kot raznašalec telegramov delal pri Pošti. Takrat mi je tovornjak sekal pot in me zbil. Zapeljal je čez mene, in to kar dvakrat, z obema osema koles. Imel sem srečo, da sem, ko me je zbil, obležal ob pločniku, tako da je bil pritisk nekoliko manjši. A kljub temu sem imel zelo hude poškodbe. Zlomljeni sem imel dve rebri, hude notranje krvavitve, poškodbo kolka,« se je spominjal sogovornik, ki je tisti mesec, ko je bil v bolnišnici, veljal za pravi medicinski čudež; redki so namreč, ki bi preživeli, če bi čeznje zapeljal 10-tonski tovornjak.
Franc ima še vedno pred očmi številne stekleničke krvi, ki so mu stekle v žilo in mu rešile življenje, hkrati pa ni pozabil zaobljube, da bo postal krvodajalec. Takoj ko je bilo to mogoče, je začel izpolnjevati obljubo in se je odpravil na center za transfuzijsko dejavnost. Prvič še v Ljubljani, drugič v času služenja vojaškega roka, potem pa je postal reden krvodajalec. »Ko sem bil mlajši, sem kri daroval štirikrat letno, potem po trikrat, včasih mi je obisk centra za transfuzijsko dejavnost preložil kak prehlad. Ampak vedno sem z veseljem daroval. No, včasih, ko smo bili mlajši, smo šli še bolj veselo, saj smo nekdaj za to dobili dva prosta dneva, kar nam je prišlo zelo prav, sploh za gradnjo hiše in druge družinske obveznosti,« se je nasmehnil sogovornik, a takoj pridal, da bi bil še vedno krvodajalec, če bi smel biti. In ker zgledi najbolj vlečejo, je zadovoljen, da kri občasno daruje tudi njegov sin, žena je to storila 36-krat, hčerka pa zaenkrat na tem področju še ni šla po njegovih stopinjah.
Franc je sprva torej nekaj let delal na PTT, potem pa ves čas v Krki, kjer imajo posluh za krvodajalstvo. Zdaj je že skoraj osem let v pokoju. »Zdaj mi ni treba garati, delam pa ves čas. Ali sem v vinogradu, kjer imamo 300 trt, na njivi, v garaži, ali urejam okolico doma. Seveda pa uživam v družbi petih vnukov,« našteva Franc, član upravnega odbora Društva upokojencev Otočec in član Območnega združenja Vojnih veteranov za Slovenijo Dolenjske.
