Modni gigant nad Slovenijo

LJUBLJANA – Modni imperij Louis Vuitton Malletier, ki je med kupci najbolj znan po prestižni blagovni znamki Louis Vuitton in ki je imel samo v lanskem letu 46,8 milijarde evrov prihodkov, kar pomeni skoraj pet celoletnih slovenskih proračunov, se je podal v boj s slovensko državo. Ja, prav ste prebrali.

Podjetje je namreč prepričano, da mu je bila pri nas kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj so svoj prav na slovenskih sodiščih dokazovali za njih predolga štiri leta in pol. Marsikdo, ki je na takšen ali drugačen način vpleten v sodni postopek pri nas, bi lahko odgovoril, da je to zelo hitro, nekateri namreč lahko na pravnomočno sodbo čakajo tudi več kot deset let.

Začelo se je 17. novembra 2010, ko je v Luko Koper iz Kitajske prispela pošiljka s 12.960 kosi pasov in 12.090 torbic znamke Louis Vuitton. Za nekega, menda kitajskega kupca, jo je sprejelo podjetje Interkop 2006, d.o.o., iz Ankarana. Nato bi jo moralo spraviti čez carinski postopek in dostaviti do naročnika.

A takratni Carinski urad Koper je pošiljko zaradi suma kršitve pravic blagovne znamke začasno zadržal. Temu sta tako podjetje Interkop 2006 kot končni kupec nasprotovala, seveda tudi uničenju, zaradi česar je omenjeni modni imperij decembra 2010 vložil tožbo zaradi kršitve znamk na ljubljanskem okrožnem sodišču.

Minilo je nekaj let in junija 2015 je sodba ljubljanskega višjega sodišča postala izvršljiva, slednje namreč ni dvomilo o tem, da gre za ponaredke oziroma nepošteno uporabo spornih znakov na zaseženih izdelkih ter posledično za kršitev blagovnih znamk podjetja Louis Vuitton Malletier.

Kot je že ugotovilo prvostopenjsko sodišče, so grafizmi na izdelkih v primerjavi z grafizmom registrirane znamke povsem drugačni. »Zaseženi izdelki tožene stranke so označeni le s posamični elementi iz registrirane blagovne znamke, vendar ne tako, kot izhaja iz registrirane znamke, temveč tako, da so povsem podobni grafizmu na znamkah, ki jih je registrirala tožeča stranka,« izhaja iz sodbe in še: »Posamezne rožice so enako velike in enakega barvnega odtenka, ob tem pa tožena stranka na kršečih izdelkih grafizma ne uporablja tako, kot je registrirala blagovno znamko, temveč na način, ki je povsem podoben znamki tožeče stranke.« Zaradi takšne podobnosti po mnenju sodišča »obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znaki na zaseženih izdelkih in znamko tožeče stranke«
.

Plačali skladiščenje in uničenje ponaredkov

Stroški skladiščenja so medtem rasli, slovensko podjetje je šlo v stečaj, kar je pomenilo, da so stroški skladiščenja in tudi uničenja izdelkov na koncu padli na lastnika blagovne znamke, Louis Vuitton Malletier. Po naših podatkih naj bi stroški skladiščenja znašali okoli 30.000 evrov, a ker je vmes prišlo do delnega zastaranja pa še poravnave, je bilo treba na koncu plačati 10.000 evrov.

Oziroma toliko, kolikor zdaj Louis Vuitton Malletier s tožbo za plačilo premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja terja od Slovenije. Zanemarljivi niso bili niti stroški uničenja; pošiljka naj bi skupno tehtala 5 ton, pri čemer je treba za uničenje enega kilograma ponaredkov plačati med pol do enega evra.

Pooblaščenec modnega giganta Igor Šetinc je na gospodarskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča, kjer se je sojenje že končalo, sodnica Alja Cerovšek mora le še spisati sodbo, poudaril, da že iz statističnih podatkov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izhaja, da je povprečen gospodarski postopek v omenjenem obdobju trajal med 12 in 14 meseci na prvi stopnji in med 4 in 5 meseci na drugi.


»V konkretnem primeru je bil postopek prednosten, zato bi moral trajati še toliko manj,« je dejal Šetinc in še, da bi moral trajati največ dve leti od vložitve tožbe. Poleg tega se je v vmesnem času že zaključil stečajni postopek za podjetje Interkop 2006, in sicer brez razdelitve premoženja upnikov, saj tega ni bilo. Skratka, tistih 10.000 evrov niso dobili nikoli povrnjenih.

Višja državna odvetnica Valerija Šter je njegovim navedbam nasprotovala. Poudarila je, da iz kronologije postopka izhaja, da je bila nasprotna stran tista, ki je potrebovala skoraj eno leto, da je odgovorila na navedbe takratnih toženih strank in v vlogi specificirala zahtevek. »Tudi odločanje višjega sodišča v tolikšnem trajanju je imelo svoj namen, saj po oceni tožene stranke ni šlo za enostavno zadevo, poleg tega je Višje sodišče v Ljubljani edino pristojno za odločanje o tovrstnih sporih.


In predmetni spor ni bil edini, ki ga je višje sodišče obravnavalo,« je povedala Šterova in bila zelo ostra do Šetinca, ko je ta sodišče spomnil na odločitve sodišča EU v podobnih primerih, ki bi jih lahko uporabilo v tem postopku: »Ali mislite, da sodišče ne pozna prava? In da je treba toliko poučevanja o pravu?« Odvetnik ji je odgovoril le, da to ocenjujejo kot »prijazno do sodišča«.