NERAZISKANO
Morilci zaklada niso našli
Pred 24 leti je bil na Vrzdencu pri Horjulu umorjen avtoprevoznik Anton Jesenovec, bil je brutalno pretepen in nato likvidiran z natančnim strelom v glavo.
Odpri galerijo
V tistih časih so bili slovenski avtoprevozniki večkrat žrtve morilskih napadov in v nepojasnjenih okoliščinah je nasilne smrti umrlo več voznikov. Nekaj v Rusiji, v Ukrajini, na Madžarskem in v Srbiji, na seznamu nepojasnjenih smrti v Sloveniji pa je Anton Jesenovec, 49-letni avtoprevoznik z Vrzdenca pri Horjulu. Dolgo je že od tedaj, storilca niso odkrili, a nekateri niso pozabili tragičnega dogodka. Tudi uradno še vedno velja, da je preiskava odprta oziroma še poteka.
Antona Jesenovca so nazadnje videli živega v torek, 16. julija 1996, ko se je pripeljal domov. Marljiv in delaven možak je vse dneve prevažal s tovornjakom in se pozno odpravljal k počitku. Na Vrzdencu št. 114 je živel kot samski moški, nedaleč stran je prebivala njegova partnerica, s katero je imel hčerko. V času umora je bil otrok star osem let.
Stekla je preiskava, razpisana je bila tudi denarna nagrada za informacije, toda zločin je ostal nepojasnjen. Nekaj let po dogodku, ki je vznemiril vso okolico, je še vedno tlelo vprašanje, kdo bi lahko bil storilec. Do policije je tu in tam pricurljal kakšen nov podatek, vse so temeljito preverili, toda ostalo je pri ugotovitvi – storilec neznan.
Slovel je tudi kot zelo varčen človek, nobenega razkošja si ni privoščil. Nikomur ni ničesar dolgoval, kvečjemu je denar posodil prijateljem in znancem, ki so dolgove vselej poravnali. Je pa včasih preveč govoril, pred znanci se je rad pohvalil, da ima veliko denarja in da ga banki nikakor ne zaupa. Prav to naj bi, so bili prepričani, privabilo neznane storilce ali storilca, da se je nekdo hotel polastiti njegovega denarja. Strank, ki so hodile k njemu, ni povabil v hišo, sprejel jih je v garaži, ker pa je bil veliko odsoten, so mu naročila in razna obvestila puščali kar na garažnih vratih. Vedeli so, da se bo odzval in kmalu oglasil. Ni si privoščil niti mobilnega telefona, ki bi mu gotovo olajšal delo in prihranil kakšno pot.
Pri sebi je imel vedno nekaj denarja za sproten odkup drv po polhograjskih hribih; vozil je tudi tam, kamor drugi prevozniki niso obrnili volana, nato je drva prodajal naprej.
Neopazno so vlomili v hišo, kar je govorilo o njihovi spretnosti. Temeljito so prebrskali in premetali vse prostore, dokler ni hrup prebudil Jesenovca, in vlomilcem se je odločno postavil v bran. Močan je bil, svoje premoženje je imel rad in ga ni bil voljan prepustiti tatovom. Branil se je z vsemi močmi. O tem so pričali sledovi divjega pretepa v hiši, prav tako obrambne poškodbe na truplu. Kako dolgo je trajal boj, ki se je za avtoprevoznika tragično končal, ne ve nihče. Poškodbe glave so nastale s trdim predmetom, težko je bilo določiti, kolikokrat je nasprotnik moral udariti, da je možakarja podrl na tla. Za konec je sledil natančno merjen strel v glavo.
Precej ugibanja o storilcih je bilo. Obstaja tudi domneva, da morda ni šlo za neznane storilce, da je avtoprevoznik moral umreti zato, ker je nekoga prepoznal.
Kriminalisti so opravili 12 poligrafskih testiranj v sklopu izločilnega sistema možnih osumljencev. Vsa so bila negativna. Hiša na Vrzdencu št. 114 je ostala prazna. Še obstaja upanje, da bodo le odkrili storilce, in še vedno prevladuje prepričanje, da je storilec nekdo, ki je žrtev poznal.
1996, v torek, so Antona Jesenovca nazadnje videli živega, .
Antona Jesenovca so nazadnje videli živega v torek, 16. julija 1996, ko se je pripeljal domov. Marljiv in delaven možak je vse dneve prevažal s tovornjakom in se pozno odpravljal k počitku. Na Vrzdencu št. 114 je živel kot samski moški, nedaleč stran je prebivala njegova partnerica, s katero je imel hčerko. V času umora je bil otrok star osem let.
Partnerica je občasno prihajala, včasih je konec tedna tam tudi prespala. Usodne noči pa je bil Jesenovec sam. Njegov brat je živel blizu in v sredo, 17. julija, zjutraj je pogledoval proti Antonovi hiši, kjer je še stal tovornjak, čeprav je imel Jesenovec navado zgodaj začeti delati. Najprej nihče ni pomislil na najhujše. Šele zvečer, ko še vedno ni bilo nobenih znamenj življenja, so vstopili v hišo in odkrili pravo razdejanje, na tleh pa je ležalo iznakaženo truplo.
Stekla je preiskava, razpisana je bila tudi denarna nagrada za informacije, toda zločin je ostal nepojasnjen. Nekaj let po dogodku, ki je vznemiril vso okolico, je še vedno tlelo vprašanje, kdo bi lahko bil storilec. Do policije je tu in tam pricurljal kakšen nov podatek, vse so temeljito preverili, toda ostalo je pri ugotovitvi – storilec neznan.
Vaba za vlomilce
Jesenovca so poznali kot poštenjaka, pridno je delal in zaslužek ni bil majhen. Znano je bilo, da bankam ni zaupal, denar je hranil doma. Poprijel je za vsako delo in si sčasoma nabral lepe prihranke.Slovel je tudi kot zelo varčen človek, nobenega razkošja si ni privoščil. Nikomur ni ničesar dolgoval, kvečjemu je denar posodil prijateljem in znancem, ki so dolgove vselej poravnali. Je pa včasih preveč govoril, pred znanci se je rad pohvalil, da ima veliko denarja in da ga banki nikakor ne zaupa. Prav to naj bi, so bili prepričani, privabilo neznane storilce ali storilca, da se je nekdo hotel polastiti njegovega denarja. Strank, ki so hodile k njemu, ni povabil v hišo, sprejel jih je v garaži, ker pa je bil veliko odsoten, so mu naročila in razna obvestila puščali kar na garažnih vratih. Vedeli so, da se bo odzval in kmalu oglasil. Ni si privoščil niti mobilnega telefona, ki bi mu gotovo olajšal delo in prihranil kakšno pot.
Pri sebi je imel vedno nekaj denarja za sproten odkup drv po polhograjskih hribih; vozil je tudi tam, kamor drugi prevozniki niso obrnili volana, nato je drva prodajal naprej.
Prepoznal storilca?
Nekaj ljudi ga je videlo še na večer pred zločinom, ki se je zgodil v nočnih urah. Verjetno so storilci – skoraj zanesljivo ni bil en sam – dobro načrtovali akcijo. Drugačnega motiva kot koristoljubje ni bilo mogoče najti. Domneva, da so opazovali in prežali, kdaj se bo Jesenovec vrnil domov, je morda najbližja resnici. Kmalu zatem, ko so pogasnile luči in je nad Vrzdenec legel spokoj, so šli v akcijo.Zamudili priložnost za razkritje?Pred leti smo izvedeli, da je intenzivna in obširna preiskava v nekem trenutku skoraj pripeljala do končnega razkritja. Toda zataknilo se je na pravosodnem ministrstvu zaradi preveč togih pravil.
Vseskozi je veljalo, da policija ni imela nobenega osumljenca. Toda verodostojna informacija iz zanesljivega vira pravi, da so preiskovalci le prišli do človeka, ki se je odločil za sodelovanje s policijo. Šlo je za tujca, ki je živel v Sloveniji. Prav v času, ko se je zgodil umor, je bil zaradi kaznivih dejanj na prestajanju kazni v zaporih na Dobu. Po njegovi izjavi in po preverjanju podatkov se je izkazalo, da je razpolagal s pomembnimi informacijami o zločinu na Vrzdencu; povedal je, kako je sodeloval s skupino oseb, ki so opazovale Jesenovčevo hišo in proučevale njegove navade, opisal je, kje so hodili. Le imen pajdašev, ki naj bi se pripravljali na drzno roparsko akcijo, ni izdal. Za ta podatek je hotel ugodnost oziroma nekakšno plačilo, a ne v denarju, temveč je hotel iztržiti dovoljenje za izhode iz zapora. Samo to in nič več. Kriminalisti so se v upanju na ugoden odgovor obrnili na pravosodno ministrstvo s prošnjo, naj obsojencu ugodijo vikend izhod. Prošnja je bila zavrnjena, pravila so pravila, ta pa za obsojene tujce velevajo prepoved izhodov, da ne zbežijo domov. Toda obsojenec, ki je bil resda tujec brez kakršnega koli državljanstva, niti ni imel kam pobegniti. In tega tujca, ki je po zavrnitvi prošnje za izhod umolknil in s preiskovalci nikakor ni hotel več govoriti, so po prestani kazni brez zapletov spustili na prostost. Kmalu zatem je v Sloveniji umrl zaradi prevelikega odmerka mamil. Zaradi oklepanja togih pravil, čeprav ne bi nikogar prikrajšali in nikomur škodovali, so zavrnili priložnost morebitne razjasnitve umora.
Vseskozi je veljalo, da policija ni imela nobenega osumljenca. Toda verodostojna informacija iz zanesljivega vira pravi, da so preiskovalci le prišli do človeka, ki se je odločil za sodelovanje s policijo. Šlo je za tujca, ki je živel v Sloveniji. Prav v času, ko se je zgodil umor, je bil zaradi kaznivih dejanj na prestajanju kazni v zaporih na Dobu. Po njegovi izjavi in po preverjanju podatkov se je izkazalo, da je razpolagal s pomembnimi informacijami o zločinu na Vrzdencu; povedal je, kako je sodeloval s skupino oseb, ki so opazovale Jesenovčevo hišo in proučevale njegove navade, opisal je, kje so hodili. Le imen pajdašev, ki naj bi se pripravljali na drzno roparsko akcijo, ni izdal. Za ta podatek je hotel ugodnost oziroma nekakšno plačilo, a ne v denarju, temveč je hotel iztržiti dovoljenje za izhode iz zapora. Samo to in nič več. Kriminalisti so se v upanju na ugoden odgovor obrnili na pravosodno ministrstvo s prošnjo, naj obsojencu ugodijo vikend izhod. Prošnja je bila zavrnjena, pravila so pravila, ta pa za obsojene tujce velevajo prepoved izhodov, da ne zbežijo domov. Toda obsojenec, ki je bil resda tujec brez kakršnega koli državljanstva, niti ni imel kam pobegniti. In tega tujca, ki je po zavrnitvi prošnje za izhod umolknil in s preiskovalci nikakor ni hotel več govoriti, so po prestani kazni brez zapletov spustili na prostost. Kmalu zatem je v Sloveniji umrl zaradi prevelikega odmerka mamil. Zaradi oklepanja togih pravil, čeprav ne bi nikogar prikrajšali in nikomur škodovali, so zavrnili priložnost morebitne razjasnitve umora.
Neopazno so vlomili v hišo, kar je govorilo o njihovi spretnosti. Temeljito so prebrskali in premetali vse prostore, dokler ni hrup prebudil Jesenovca, in vlomilcem se je odločno postavil v bran. Močan je bil, svoje premoženje je imel rad in ga ni bil voljan prepustiti tatovom. Branil se je z vsemi močmi. O tem so pričali sledovi divjega pretepa v hiši, prav tako obrambne poškodbe na truplu. Kako dolgo je trajal boj, ki se je za avtoprevoznika tragično končal, ne ve nihče. Poškodbe glave so nastale s trdim predmetom, težko je bilo določiti, kolikokrat je nasprotnik moral udariti, da je možakarja podrl na tla. Za konec je sledil natančno merjen strel v glavo.
Precej ugibanja o storilcih je bilo. Obstaja tudi domneva, da morda ni šlo za neznane storilce, da je avtoprevoznik moral umreti zato, ker je nekoga prepoznal.
Skrito bogastvo
Med preiskavo so kriminalisti pregledali vse kotičke v hiši in zbrali vse sledi. Krvavi madeži so bili vsepovsod, našli so tudi tulec izstreljenega naboja in kroglo, ki je bila za Jesenovca usodna. Niso pa natančno ugotovili, koliko denarja so morilci našli, zanesljivo je le, da so odnesli denarnico z dokumenti. Kot so ugotovili, je Jesenovec tragičnega dne popoldne na Vrhniki od neke stranke prejel nekaj deset tisoč takratnih tolarjev kot plačilo za drva, sorodniki in znanci pa so povedali, da je imel v denarnici, podobni natakarski, vedno okoli 5000 nemških mark za takojšnje plačilo odkupljenih drv. Po izjavah njegovih znancev je imel v hiši spravljenih več sto tisoč mark. Preiskovalci so temeljito prebrskali vsa možna skrivališča in končno opazili, da je vijak na omarici za rolete nekoliko bolj obrabljen kot drugi; odstranili so ga in za roleto našli 230.000 mark.Kriminalisti so opravili 12 poligrafskih testiranj v sklopu izločilnega sistema možnih osumljencev. Vsa so bila negativna. Hiša na Vrzdencu št. 114 je ostala prazna. Še obstaja upanje, da bodo le odkrili storilce, in še vedno prevladuje prepričanje, da je storilec nekdo, ki je žrtev poznal.