Morilec slovenskega župnika razkril svoje strahove

Novinarki oddaje Svet na Kanalu A, ki je v zaporu obiskala Ladislava Žagarja, je ta zaupal vse podrobnosti. Po umoru župnika z nožem ni pobegnil in se ni skril, ravno nasprotno. Ves krvav je šel v gostilno, položil nož na mizo in zahteval pijačo, ki jo je tudi dobil, brez ugovarjanja. Zvečer ga je doma že čakala policija. Nož je policistom izročil brez ugovarjanja. Iz gostilne niso klicali policije. Ko so župnika našli umorjenega, so takoj vedeli, da je bil on. Našli so ga več ur kasneje. Ko ni prišel na večerno mašo, so ga šele začeli iskati.

Zakaj je to storil?

Na vprašanje, zakaj je to storil, ko pa mu je župnik v življenju vedno le pomagal, je Žagar dejal, da je resnica drugačna. In da resnice, ko je bil otrok, nihče ni hotel slišati. Povedal je, da ga je kot ministranta pri devetih letih spolno zlorabljal. Povedal je babici, ki pa je samo odgovorila, naj bo tiho, ker Bog vse sliši. »Zato sem ga umoril, si je zaslužil.«

Da ga je župnik zlorabljal, je Žagar povedal že na sojenju, a tega policija ni raziskala, ker za to ni bilo nobenega dokaza. A to še ne pomeni, da se zlorabe niso dogajale.

Težko otroštvo

Da nasilno otroštvo vodi v nasilno življenje, se je velikokrat izkazalo za resnico. In tudi v Žagarjevem primeru je bilo tako. Staršema so ga vzeli že pri nekaj mesecih, ker sta bila alkoholika in sta ga kot dojenčka omamljala z rumom, da je zaspal in bil tiho. Ker je pri rejnikih doživljal veliko nasilja, je pobegnil k babici. A kaj ko mu ta ni verjela in je bolj zaupala cerkvi. V nasprotnem primeru bi se življenje Žagarja zagotovo obrnilo drugače. Na vprašanje, zakaj ne zaprosi za pogojni odpust, odgovarja, da bo brezdomec, ker ga zunaj ne čaka nihče. »Tu v zaporu imam posteljo in varno streho nad glavo.«