Možno v Sloveniji: napadalec tožil svojo žrtev, ker jih je dobil po nosu

Kazenskim postopkom na sodišču večkrat sledijo tudi pravde, v katerih oškodovanci, ki so utrpeli takšno ali drugačno škodo, iščejo pravico do primernega denarnega obliža. Kazenska sodišča namreč velikokrat – razen ko je škoda znana – o tem ne odločajo, predvsem ker bi odločanje zelo podaljšalo kazenski postopek. Z nenavadnim primerom pa se je soočilo okrožno sodišče v Novem mestu, kamor se je po pravico zaradi škode, ki jo je utrpel med napadom, obrnil moški. Nenavadno predvsem zato, ker ni šlo za žrtev napada, temveč napadalca. Ko je namreč v nekem sporu napadel drugega in pri tem celo mahal z nožem in motiko, jih je dobil po nosu in zahteval odškodnino v višini 6000 evrov.

Prekoračeni silobran

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, a se možakar ni dal in se je obrnil še na ljubljanske višje sodnike. V pritožbi se je skliceval na domnevni prekoračeni silobran. »Toženčeva obramba ni bila nujna za odvrnitev napada in ni bila sorazmerna z intenzivnostjo napada,« je pojasnil svoj argument. Ko so višji sodniki predse dobili primer, so ugotovili, da je nesporno, da je bil tožnik zaradi tega dogodka pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje grožnje in povzročitve lahke telesne poškodbe. Sam je sicer zatrjeval, da je bil nasprotnik tisti, ki ga je napadel, kar pa je bilo seveda v nasprotju s kazensko obsodilno sodbo. Ob tem je sodna izvedenka ugotovila, da je tožnik pri prerivanju utrpel udarnino levega predela ličnice – najverjetneje z direktnim udarcem pesti – in razpočno rano na nosnem korenu, najverjetneje z udarcem tršega predmeta ali s pestjo. Glede na vse zbrane dokaze je sodišče zaključilo, da ni verjetno, da bi rana na nosu nastala z ročajem motike, kot je zatrjeval v tožbi, temveč prav tako s pestjo.

Sodniki, ki so odločali o civilni tožbi, so menili tudi, da je kazensko sodišče celovito ugotovilo potek dogodkov ter presojalo vse potrebne elemente silobrana. Silobran je namreč obramba, ki je nujno potrebna, da oseba odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. V tem primeru je obramba sledila neposredno napadu tožnika, ki je imel ob napadu v roki nož in z njim ogrožal toženčevo življenje, medtem ko je toženec tožniku poškodbi povzročil z golo pestjo, oba udarca pa sta bila blaga. Tako je prepričljiv sklep sodišča, da je bila takšna obramba nujno potrebna, saj je šele tako tožencu uspelo obvladati napadalca ter mu iz rok odvzeti nož ter motiko. Ko je bil napad končan, napadalcu ni več povzročil poškodb. Glede na vse je sodišče pravilno ocenilo, »da je bila obramba sorazmerna intenzivnosti napada«. Ker tožniku s tožbo ni uspelo, mora plačati še odvetniške stroške nasprotne stranke.