Na centralo poklical, da mu je stranka prerezala vrat

LJUBLJANA – Z neposrednim zaslišanjem izvedenca kirurga travmatologa Vladimirja Senekoviča se je na ljubljanskem sodišču sklenila pravda, s katero zdaj že pokojni taksist Tomaž Starin – tožbo so prevzeli njegovi dediči – od 23-letnega Vida Lubija, ta ga je jeseni 2014 brutalno napadel z olfa nožem, za telesne in duševne bolečine, prestanega strahu ter iznakaženosti terja 35 tisočakov.

»Naročil je prevoz v Dravlje. Normalno sva se pogovarjala, ko sem pogledal v retrovizor, sem opazil, da ima priprte oči, zato sem menil, da je zadremal, toda še kar naprej je govoril. Med vožnjo je rekel, naj ga odpeljem do garaž na Kunaverjevi, tam pa sem okrog vratu nenadoma začutil nekaj čudnega. Najprej sem mislil, da me hoče zadaviti z žico, potem je začela špricati kri,« se je usodnega dogodka spominjal 47-letni Starin, ki je z zadnjimi močmi poklical centralo, naj pokličejo na pomoč, »ker mi je stranka prerezala vrat«, nato se je sesedel. Gotove smrti ga je rešil zamaščen vrat, saj bi sicer rezilo zagotovo poškodovalo tudi kak vitalni organ.

Lubi se je po tistem, ko je zabodel Starina, zvlekel v grmovje in zaspal. Ko se je zbudil, je šel na bencinski servis in si naročil pico. Nenadoma ga je prešinilo, da je storil nekaj grdega, zaradi česar je poklical policijo. »Imel sem krvavo desno roko,« je povedal preiskovalnemu sodniku. Napada z olfa nožem pa se bojda ni spominjal. »Taksi je bil bel ali siv. Videl sem ga pri gostilni Šestica. Ne spomnim se, da bi sedel v njem, se pa spomnim neke garaže, vem, da sem tam in da sem nekaj mogel storiti.« Tistega dne naj bi spil več piv, pojedel nekaj tablet in se zadel še s kokainom.
 

Namesto za zapahe na psihiatrijo

Lubiju zaradi poskusa uboja Starina ni bilo treba za zapahe. Ker svojega početja ni imel pod nadzorom, jeseni 2014 sodnici Dejani Fekonja ni preostalo drugega, kot da mu izreče ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja. Ukrep sme trajati najdlje pet let, a že po dobrem letu je Lubija doletela dobrota sodišča, zanj so namreč ukinili prisilno namestitev na mariborski enoti za forenzično psihiatrijo ter mu odredili ambulantno zdravljenje. Vendar pa smo izvedeli, da naj bi že spet bil na mariborski psihiatriji, saj naj se na prostosti ne bi držal pravil.


Starin je nato vložil odškodninsko tožbo, a je, še preden je bil razpisan prvi narok, umrl. Tožbo so tako prevzeli njegovi dediči, pokojni ima namreč dva otroka. Sodišče je na tokratnem naroku prebralo vse listinske dokaze, neposredno pa zaslišalo izvedenca travmatologa, ki je sicer že podal svoje pisno mnenje.


Kot je bilo razbrati na naroku, je bil taksist tri dni hospitaliziran. »Res je, da je bil hospitaliziran tri dni, a bi lahko bil izpuščen že drugi dan. V tem času je bil nesposoben za fizične aktivnosti. Nato pa je bil približno 14 dni znatno nesposoben za fizično aktivnost, saj je čutil bolečine srednje intenzitete, ki niso bile nepretrgoma, temveč ga je bolelo med premikanjem glave, pri hoji. Ni pa bil sposoben osemurnega fizičnega dela. Potem je še približno dva tedna občasno čutil srednje bolečine,« je razlagal izvedenec in dodal, da ga je precej ovirala tudi brazgotina.

Po njegovem mnenju je imel večje težave s strahom, ki ga je doživljal, saj je utrpel primarni strah za življenje, zaradi česar je obiskal psihiatra, ta pa je ocenil, da gre za posttravmatsko stresno motnjo. »Ta strah ga je oviral tudi pri delu taksista, zato se je nočnemu delu izogibal,« je navajal izvedenec, dodal pa, da ni bil v smrtni nevarnosti. »Doživljal je hud strah, a sama rana ga ni smrtno ogrozila, zato menim, da njegovo življenje ni bilo v nevarnosti,« je pojasnil Senekovič.


Lubijevo pooblaščenko Tatjano Cimperšek je zanimalo, ali mu je znano, da je imel Starin na tem istem mestu že od prej manjšo brazgotino zaradi neke operacije, kar je razbrala iz sodne dokumentacije, a izvedenec o tem ni vedel nič. Z zaslišanjem izvedenca je sodnica Maja Primožič ugotovila, da ima vse potrebno za sodno presojo. Njena odločitev bo izšla pisno v približno mesecu dni.