Vasica Gregovce, streljaj od Bizeljskega z vsega 21 hišami, je bila še pred nekaj meseci idiličen zaselek, kjer se ni zgodilo nič prida pretresljivega. Dokler ni poleti počilo, ko je bila prva hiša ob cesti, ki pelje v vas, tarča vlomilcev. Ti so iz hiše, kjer živi upokojena Anica, a je tedaj ni bilo doma, vzeli nekaj zlatnine, vaščane pa oropali miru. »Takrat smo začeli zaklepati vrata, pred tem smo običajno puščali odklenjena,« je povedala upokojena Antonija Rožman, ki pa vsekakor ni pričakovala četrtkovega jutranjega klica najbližje sosede in prijateljice, 76-letne Anice. »Tonka, na pomoč! Pridi hitro!« jo je ta poklicala prestrašena in pretresena. Pred zgolj nekaj meseci je zaradi vloma zamenjala vrata in ključavnice, ki so jih tatovi poškodovali z lomilko, zdaj pa je bila tarča roparjev. Njo in njenega partnerja Ivana, ki jih šteje malce pod osemdeset, je zaskočil zamaskiranec in s pištolo v roki od njiju zahteval denar.
2-krat v nekaj mesecih je bila ista hiša tarča napadalcev.
Zbil ga je po tleh
Antonija Rožman je bila prva pri Anici. FOTOGRAFIJE: Tina Podobnik
Hiša ni bila prazna in ni bilo sredi noči. Zgodilo se je že okoli pol osme ure zjutraj, a očitno je bila gosta jesenska megla, ki je ovijala tukajšnje konce, primerna kamuflaža. Neznanec, s kapuco prek glave in z zamaskiranim obrazom, je odprl vratca zelene ograje, ki obkroža hišo z vrtom, po stopnicah zakorakal do vhodnih vrat in potrkal. »Anica je bila še v postelji. Vrata je odprl Ivan, v tistem pa ga je ropar porinil, zbil na tla in zvezal,« je pojasnjevala soseda, oddaljena vsega nekaj deset metrov. Med njo in žrtvama je še par drugih hiš, a »v najbližji hiši ob njiju nihče ne živi stalno, v naslednji pa je veterinarka, ki je tudi običajno ni,« je razložila Rožmanova in nadaljevala. »Ropar je nato zvezal tudi Anico. Oba verjetno precej močno, saj sta bila okoli zapestij krvava.« Rožmanova je bila namreč prva pri Anici, ta jo je poklicala še pred klicem policiji. »A spustila me je le do ograje pred hišo, za vsak primer, če bi policija iskala prstne odtise in druge sledi.«
Ob pretresljivem telefonskem klicu na pomoč je bila tudi Antonija še vedno v pižami, ravno se je odpravljala k zajtrku. »Mislila sem, da je Ivanu morda postalo slabo. Zato sem se najprej preoblekla, za primer, če ga bom morala peljati v bolnišnico, saj Anica ne vozi.« Do sosede je za vsak primer prišla z merilnikom za pritisk. Toda že ob ograji je po prvih besedah z Anico spoznala, da jima ta ne bo prav nič pomagal.
Ropar je nato zvezal tudi Anico. Oba verjetno precej močno, saj sta bila okoli zapestij krvava.
V Gregovcih so vaščani začeli vrata zaklepati.
»Storilec je pregledal hišo, vendar ni ničesar ukradel, nato pa peš pobegnil,« so sporočili s Policijske uprave Novo mesto in dodali, da kriminalisti in policisti nadaljujejo intenzivno preiskavo in aktivnosti za izsleditev storilca. »Verjetno ni bil naš,« sklepa Antonija. Ko je vdrl, je od zvezanih Anice in Ivana kratko zahteval »novce, novce! Pri tem jima je grozil s pištolo. S seboj pa je imel tudi nekakšen sprej, s katerim je šprical pred seboj.« A čeprav je prostore pregledal, denarja ni našel in je iz hiše odšel praznih rok. No, skoraj praznih. Ob odhodu namreč svojih ostarelih žrtev ni pustil le zvezanih, temveč ju je tudi zaklenil v hišo in ključ vzel s seboj. »Ne vem, kako, a nekako se jima je uspelo rešiti. Anica je s pomočjo stola splezala iz hiše skozi okno in me poklicala,« je še dejala Rožmanova. »Verjetno ni želela ostati v hiši in od tam klicati, za primer, če bi se ropar še kje skrival.«
