Naročnika požiga ne izda
Zorana Tošovića izdala neeksplodirana naprava. Novembra 2017 zažgal vozila prleškega podjetnika.
Odpri galerijo
Ker Zoran Tošović iz Ljubljane na predobravnavnem naroku ni priznal krivde za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, je začel sodnik okrožnega sodišča v Murski Soboti Stanislav Jug glavno obravnavo. Soboški državni tožilec Matej Kučan obtoženemu očita, da je 26. novembra 2017 požgal kombija in priklopno vozilo v lasti prleškega podjetnika Marsela Šalamona.
Obtoženi v zameno za priznanje krivde ni soglašal z letom in pol zapora, njegov odvetnik Milan Krstić pa je tožilca pozval, naj zniža predlagano kazen na eno leto ali dovoli možnost, da njegov varovanec zaporno kazen prestaja le ob koncih tedna. Toda tožilec je bil neomajen – v milejšo kazen bi privolil le, če bi Tošović izdal, kdo mu je naročil požig. To je vznejevoljilo Krstića, ki je zato napovedal dolgo sojenje, češ da je predvideno izvajanje veliko dokazov. Zaslišali bodo številne priče, ki so jih povabili že na tokratno obravnavo, a se niso odzvale. Na narok ni prišel niti oškodovanec, ki je po požigu dejal, da noče ugibati, zakaj je zagorela njegova lastnina.
Ko je tisto nedeljo zgodaj zjutraj gorelo na avtobusni postaji, so morali poleg gasilcev in policistov posredovati bombni tehniki. V bližini je bil namreč kovinski kontejner, ki sicer ni zagorel, je bil pa v njem sumljiv predmet. Ugotovili so, da ni nevaren in da ne gre za eksplozivno sredstvo.
Kriminalisti so požig preiskovali v več smereh, najbolj vroča sled je bila, da je kaznivo dejanje domnevno povezano s Šalamonovo preteklo poslovno potjo, v kateri se je 2015. znašel pod drobnogledom organov pregona, dve leti prej pa v osebnem stečaju.
Domnevno je šlo za štiri peklenske stroje, izdelane po navodilih s svetovnega spleta. Trije naj bi bili sproženi na daljavo z daljinskim upravljalnikom, četrti je ostal neaktiviran. Preiskovalci so napravo zasegli ter na podlagi bioloških sledi prišli do Tošovića. Pri njem so opravili hišno preiskavo, a v njegovem stanovanju in osebnem računalniku niso našli otipljivih dokazov, ki bi ga povezovali s požigom. So se pa preiskovalci dokopali do podatka, da je dva dni po požigu prek mejnega prehoda Obrežje zapustil Slovenijo. Tožilec Kučan je prepričan, da je hotel s pobegom iz države zakriti sledi.
Tošović je v zagovoru navedel, da je 23. novembra 2017 odšel iz Ljubljane na Dunaj na obisk k prijatelju in sorodniku, ki mu je med vojno v BiH kot taboriščniku rešil življenje. Po treh dneh je z znancema odpotoval v srbsko mesto Kuzmin pri Sremski Mitrovici, kar je sodniku dokazoval z žigi v potnem listu o prestopu meje. V Srbiji je obiskal bolnega sorodnika, nato pa nadaljeval v rojstno BiH. V Slovenijo se je vrnil šele 28. ali 29. novembra 2017.
Z odvetnikom Krstićem je zato sodniku predlagal, naj zasliši sorodnike, ki lahko potrdijo njegovo zgodbo. Trdil je namreč, da se vse od takrat, ko naj bi ga v taborišču kot vojnega ujetnika mučili z elektriko, te zelo boji, zato ne bi mogel izdelati eksplozivnih naprav, trdi obtoženi, ki je po poklicu – električar. Dodal je, da se s kriminalnimi posli ne ukvarja, za obsodbo izpred štirih let pa, da je krivdo priznal zaradi pritiskov tožilstva in ker se je hotel čim prej rešiti zapora.
Novembra 2017 je bil že na pogojnem izpustu s prestajanja zaporne kazni. Maja 2016 je na ljubljanskem okrožnem sodišču namreč priznal, da je deloval kot kurir v dobro organizirani kriminalni združbi, ki se je ukvarjala z mamili. V zameno za priznanje krivde je bil obsojen na dve leti in pet mesecev zapora.
Obtoženi v zameno za priznanje krivde ni soglašal z letom in pol zapora, njegov odvetnik Milan Krstić pa je tožilca pozval, naj zniža predlagano kazen na eno leto ali dovoli možnost, da njegov varovanec zaporno kazen prestaja le ob koncih tedna. Toda tožilec je bil neomajen – v milejšo kazen bi privolil le, če bi Tošović izdal, kdo mu je naročil požig. To je vznejevoljilo Krstića, ki je zato napovedal dolgo sojenje, češ da je predvideno izvajanje veliko dokazov. Zaslišali bodo številne priče, ki so jih povabili že na tokratno obravnavo, a se niso odzvale. Na narok ni prišel niti oškodovanec, ki je po požigu dejal, da noče ugibati, zakaj je zagorela njegova lastnina.
Ko je tisto nedeljo zgodaj zjutraj gorelo na avtobusni postaji, so morali poleg gasilcev in policistov posredovati bombni tehniki. V bližini je bil namreč kovinski kontejner, ki sicer ni zagorel, je bil pa v njem sumljiv predmet. Ugotovili so, da ni nevaren in da ne gre za eksplozivno sredstvo.
Kriminalisti so požig preiskovali v več smereh, najbolj vroča sled je bila, da je kaznivo dejanje domnevno povezano s Šalamonovo preteklo poslovno potjo, v kateri se je 2015. znašel pod drobnogledom organov pregona, dve leti prej pa v osebnem stečaju.
Peklenske naprave
Nastalo je za več kot 60.000 evrov škode. Ta bi bila še višja, če bi se aktivirala še ena naprava, v kovinskem zabojniku so namreč policijski preiskovalci našli še zažigalno napravo, a je ni razneslo.Domnevno je šlo za štiri peklenske stroje, izdelane po navodilih s svetovnega spleta. Trije naj bi bili sproženi na daljavo z daljinskim upravljalnikom, četrti je ostal neaktiviran. Preiskovalci so napravo zasegli ter na podlagi bioloških sledi prišli do Tošovića. Pri njem so opravili hišno preiskavo, a v njegovem stanovanju in osebnem računalniku niso našli otipljivih dokazov, ki bi ga povezovali s požigom. So se pa preiskovalci dokopali do podatka, da je dva dni po požigu prek mejnega prehoda Obrežje zapustil Slovenijo. Tožilec Kučan je prepričan, da je hotel s pobegom iz države zakriti sledi.
Tošović je v zagovoru navedel, da je 23. novembra 2017 odšel iz Ljubljane na Dunaj na obisk k prijatelju in sorodniku, ki mu je med vojno v BiH kot taboriščniku rešil življenje. Po treh dneh je z znancema odpotoval v srbsko mesto Kuzmin pri Sremski Mitrovici, kar je sodniku dokazoval z žigi v potnem listu o prestopu meje. V Srbiji je obiskal bolnega sorodnika, nato pa nadaljeval v rojstno BiH. V Slovenijo se je vrnil šele 28. ali 29. novembra 2017.
Trije peklenski stroji naj bi bili sproženi z daljinskim upravljalnikom, četrti je ostal neaktiviran.
Z odvetnikom Krstićem je zato sodniku predlagal, naj zasliši sorodnike, ki lahko potrdijo njegovo zgodbo. Trdil je namreč, da se vse od takrat, ko naj bi ga v taborišču kot vojnega ujetnika mučili z elektriko, te zelo boji, zato ne bi mogel izdelati eksplozivnih naprav, trdi obtoženi, ki je po poklicu – električar. Dodal je, da se s kriminalnimi posli ne ukvarja, za obsodbo izpred štirih let pa, da je krivdo priznal zaradi pritiskov tožilstva in ker se je hotel čim prej rešiti zapora.
Novembra 2017 je bil že na pogojnem izpustu s prestajanja zaporne kazni. Maja 2016 je na ljubljanskem okrožnem sodišču namreč priznal, da je deloval kot kurir v dobro organizirani kriminalni združbi, ki se je ukvarjala z mamili. V zameno za priznanje krivde je bil obsojen na dve leti in pet mesecev zapora.