VIŠJA KAZEN
Nehajte pisati, čigav sin sem!
Dušanu Jovoviću še za nekaj mesecev višja kazen. Kriv sploh svojega prvega greha – vloma v Avstriji.
Odpri galerijo
Dušanu Jovoviću so spet zvišali zaporno kazen. FOTO: DEJAN JAVORNIK
LJUBLJANA – Kar malce je izgubil živce 30-letni Ljubljančan, medtem ko je v spremstvu pravosodnih policistov čakal na razglasitev sodbe za še eno od očitanih mu kaznivih dejanj. Jeza je bila namenjena občilom: »Ali morate res vedno napisati, da sem Vesov sin?! Veste, kdaj se je to zgodilo in koliko sem bil tedaj star? Zakaj ne napišete samo tega, da sem Dušan Jovović, in nehate omenjati mojega očeta?«
Tudi pred višjo kazensko sodnico Leo Habjanič je potožil, da je že od rane mladosti stigmatiziran, »s fotrom me primerjajo od devetega leta. Vlačili so me po časopisih, me pumpali, kakšen da je bil. To ni dobro vplivalo name.«
Njegovega očeta so pred več kot 20 leti likvidirali v še vedno nepojasnjenem umoru sredi Ljubljane, vendar pa to nima nobene zveze s tem, da se je Dušana začelo omenjati v javnosti – v zadnjih letih je namreč le po svoji zaslugi postal dokaj pogost gost črne kronike, saj je zašel na kriva pota. Zaradi enega od grehov pa je moral torej včeraj znova sesti na zatožno klop okrožnega sodišča v Ljubljani, menda celo zaradi prvega, ki ga je storil v življenju, a je šele zdaj prišla na vrsto za obravnavo zadeva, ki so jo avstrijski pravosodni organi predali slovenskim.
Zgodilo se nedolgo zatem, ko je Dušan v ameriškem Miamiju končal gimnazijo, se vpisal na fakulteto, potem naj bi ga v ZDA ujeli z marihuano, domov se je vrnil na počitnice, zaradi nesporazuma na ameriškem veleposlaništvu pa je tudi ostal v Sloveniji. Padel naj bi v svet odvisnosti od heroina, »začel sem šmrkati«, in 27. januarja 2012 očitno torej prvič grešil. »To je bilo prvo dejanje, ki sem ga storil. Potem se je začelo ...« Obtožen je, da je v Šmohorju na avstrijskem Koroškem s ključem francozom zlomil ključavnico vrat trgovine, vendar pa ni iz nje ukradel ničesar, zato je dejanje velike tatvine ostalo pri poskusu.
Jovović je odtlej zagrešil kar precej kaznivih dejanj, najvišja zaporna kazen, ki ga je doletela, pa je bila tri leta in deset mesecev zapora zaradi ropa v Zlatarstvu Štern v Kamniku. Z vsakim novim primerom se mu enotna zaporna kazen za nekaj mesecev zviša. Sodnica Habjaničeva mu je v primeru avstrijskega vloma po priznanju krivde prisodila štiri mesece zapora, enotna kazen pa je s štirih let in osmih mesecev narasla na štiri leta in 11 mesecev.
Tožilstvo je zanj predlagalo kazen pol leta zapora, Jovović pa se je pridušal, da »kakšnega pozitivnega efekta, če spet dobim visoko kazen, ne vidim. Še dve leti in pol imam do prestane (enotne) kazni. Star sem 30 let, v zavodu (zaporu na Dobu, op. p.) sem priden, če ne bi bil, bi bil zdaj vklenjen. Vem, da sem počel stvari, za katere mi je žal. Za nazaj ne morem spremeniti ničesar, lahko gledam le še naprej, da se izboljšam. Obžalujem svojo pot, mamil se že pet let nisem dotaknil. Ne bi rad prišel ven, ko bom star 35 ali 40 let. Kaj mi sploh še ostane od življenja? Toda ves ta čas država zame ni storila ničesar, pomagal sem si lahko le sam in mama mi je. Najlažje je nekoga vreči v zapor, pa naj tam gnije.«
Ko nekoč končno pride na prostost, obljublja, da mu niti na misel ne bo prišlo, da bi še kdaj prišel navzkriž z zakoni. Pravi, da se bo najprej zaposlil, kot naslednji cilj pa si je zadal selitev v Barcelono.« No, ja, še prej se bo morda enotna zaporna kazen zanj še malce zvišala. Odkrito prizna, da ga na kazenskem sodišču v Ljubljani čaka še en postopek.
Začelo se je s heroinom
Tudi pred višjo kazensko sodnico Leo Habjanič je potožil, da je že od rane mladosti stigmatiziran, »s fotrom me primerjajo od devetega leta. Vlačili so me po časopisih, me pumpali, kakšen da je bil. To ni dobro vplivalo name.«
Njegovega očeta so pred več kot 20 leti likvidirali v še vedno nepojasnjenem umoru sredi Ljubljane, vendar pa to nima nobene zveze s tem, da se je Dušana začelo omenjati v javnosti – v zadnjih letih je namreč le po svoji zaslugi postal dokaj pogost gost črne kronike, saj je zašel na kriva pota. Zaradi enega od grehov pa je moral torej včeraj znova sesti na zatožno klop okrožnega sodišča v Ljubljani, menda celo zaradi prvega, ki ga je storil v življenju, a je šele zdaj prišla na vrsto za obravnavo zadeva, ki so jo avstrijski pravosodni organi predali slovenskim.
Potoži, da je že od rane mladosti stigmatiziran zaradi tega, ker je Vesov sin. FOTO: VOJKO ZAJRAJŠEK
Zgodilo se nedolgo zatem, ko je Dušan v ameriškem Miamiju končal gimnazijo, se vpisal na fakulteto, potem naj bi ga v ZDA ujeli z marihuano, domov se je vrnil na počitnice, zaradi nesporazuma na ameriškem veleposlaništvu pa je tudi ostal v Sloveniji. Padel naj bi v svet odvisnosti od heroina, »začel sem šmrkati«, in 27. januarja 2012 očitno torej prvič grešil. »To je bilo prvo dejanje, ki sem ga storil. Potem se je začelo ...« Obtožen je, da je v Šmohorju na avstrijskem Koroškem s ključem francozom zlomil ključavnico vrat trgovine, vendar pa ni iz nje ukradel ničesar, zato je dejanje velike tatvine ostalo pri poskusu.
Jovović je odtlej zagrešil kar precej kaznivih dejanj, najvišja zaporna kazen, ki ga je doletela, pa je bila tri leta in deset mesecev zapora zaradi ropa v Zlatarstvu Štern v Kamniku. Z vsakim novim primerom se mu enotna zaporna kazen za nekaj mesecev zviša. Sodnica Habjaničeva mu je v primeru avstrijskega vloma po priznanju krivde prisodila štiri mesece zapora, enotna kazen pa je s štirih let in osmih mesecev narasla na štiri leta in 11 mesecev.
Najlažje je nekoga vreči v zapor, pa naj tam gnije.
Tožilstvo je zanj predlagalo kazen pol leta zapora, Jovović pa se je pridušal, da »kakšnega pozitivnega efekta, če spet dobim visoko kazen, ne vidim. Še dve leti in pol imam do prestane (enotne) kazni. Star sem 30 let, v zavodu (zaporu na Dobu, op. p.) sem priden, če ne bi bil, bi bil zdaj vklenjen. Vem, da sem počel stvari, za katere mi je žal. Za nazaj ne morem spremeniti ničesar, lahko gledam le še naprej, da se izboljšam. Obžalujem svojo pot, mamil se že pet let nisem dotaknil. Ne bi rad prišel ven, ko bom star 35 ali 40 let. Kaj mi sploh še ostane od življenja? Toda ves ta čas država zame ni storila ničesar, pomagal sem si lahko le sam in mama mi je. Najlažje je nekoga vreči v zapor, pa naj tam gnije.«
4
leta in 11 mesecev je nova enotna zaporna kazen.
leta in 11 mesecev je nova enotna zaporna kazen.
Ko nekoč končno pride na prostost, obljublja, da mu niti na misel ne bo prišlo, da bi še kdaj prišel navzkriž z zakoni. Pravi, da se bo najprej zaposlil, kot naslednji cilj pa si je zadal selitev v Barcelono.« No, ja, še prej se bo morda enotna zaporna kazen zanj še malce zvišala. Odkrito prizna, da ga na kazenskem sodišču v Ljubljani čaka še en postopek.
